Piše: Franc Bešter
Podoba sveta, kakršno je zgradila znanost s svojo metodo (eksperiment, opazovanje, merjenje) se bo gotovo še izpopolnjevala, dopolnjevala in se dovrševala, prav tako se bo še dovrševala tudi tehnika, vendar, to je moje mnenje, ne bo več revolucionarnih sprememb v tej podobi sveta, in prav tako ne bo več takšnih izumov, tako velikih skokov v razvoju tehnike, kakršne smo doživeli v 19. in 20. stoletju, in ki bi tako močno spremenili naše življenje.
Zakaj danes tako številni znanstveniki in tehniki, inženirji še vedno razmišljajo in govorijo o tem napredku (razvoju) kot o nekem razvoju, ki bo šel nekam v neskončnost, zakaj zlepa nočejo priznati meja vsemu temu? Meja neki spoznavni metodi, rojeni pred 400 leti?
Razlogov je vsekakor več. Vzrok tiči v glavah vseh teh strokovnjakov, v desetletjih šolanja vkalupljenih v neka (racionalistična) znanja, ujetnikov miselnih šablon in raznih teorij, iz katerih ne morejo in iz katerih ni tako enostavno izstopiti. Vzrok je v institucijah, agencijah, firmah in tovarnah, ki delajo na raznih projektih desetletja in dajejo kruh mnogim, tisočem – tudi vse to ima veliko vztrajnost. In vzrok je tudi v politiki (politični oblasti) držav, ki svojo avtoriteto gradi tudi na tem (neprestanem) »napredku«, in v tekmovalnosti med državami (velesilami), ki se odvija tudi (predvsem) na tem, znanstveno- tehničnem področju. Potem je vzrok tudi v racionalistični kugi našega časa, ko ljudje postavljajo Razum na prvo mesto, in zato na to, najvišje mesto tudi znanost in tehniko, ki ju (še vedno) imamo za najvišji dosežek pobožanstvenega Razuma in zato nočemo priznati nobenih meja ne Razumu in ne njegovim dosežkom.
A meje (tehno)znanosti in tehniki (visoko razvitim orodjem) bomo slej ko prej morali priznati. Že danes moramo priznati, da smo ta razvoj precenili: sredi prejšnjega stoletja so mnogi resni duhovi za naš čas (21. stol.) npr. predvidevali redna potovanja od Zemlje do Lune in nazaj, kolonije na Marsu in humanoidne robote, ki nam bodo pomagali in stregli na vsakem koraku. Da bomo morda celo zgradili vesoljske ladje, ki bodo dosegale druge zvezde.
Navedel bom dva velika projekta sodobnosti, ki kažeta na krizo neke znanosti in na zastoj v nadaljnjem razvoju tehnike: fuzijski reaktor ITER in vesoljski teleskop James Webb, ki so ga ravnokar izstrelili. Na obeh projektih je delalo (in seveda še dela) na tisoče ljudi, 30 let, in zahtevala sta 10 milijard, 16 milijard evrov, in bosta še zahtevala veliko časa in gore denarja. Uspeh raznih načinov vzpostavljanja fuzije, ki jih danes preizkušajo, še zelo visi v zraku, osebno sem prepričan, da bo zlivanje jeder uspelo le za nekaj minut, ne pa za več let, kar bi reševalo naše probleme z energijo. Novi, najnaprednejši vesoljski teleskop, ki že kroži po tirnici okrog Sonca, bo gotovo, s pomočjo infrardeče svetlobe, pogledal še bolj v preteklost, v same začetke vesolja, in odkril nove eksoplanete ter zaznal več informacij o njih. A tudi temu senzorju se, zaradi neizmernih razdalj vesolja, postavljajo meje. Priznati bomo morali meje tudi najmočnejšim mikroskopom (trkalniki) in najobčutljivejšim teleskopom. Metodi »objektivnega opazovanja« se na področju največjega in najmanjšega (elementarni delci) postavljajo meje.
Mnoga pričakovanja se torej niso uresničila. Ne le to, priznati bomo morali neko neprijetno resnico, da namreč naše tehnike ne bomo več smeli uporabljati na tak (nekontroliran, nebrzdan) način kot do sedaj, če naj bi sploh preživeli, obstali na tem planetu – zaradi podnebnih sprememb, zaradi onesnaženega, zastrupljenega okolja. Ekonomska rast, temelječa na tehniki, ne more iti v neskončnost, že zaradi omejitev glede surovin in energije.
Danes že posvečamo precejšnjo pozornost negativnim učinkom tehnike na naravo – ker nas vse to že prav biološko ogroža, večina tega sicer še vedno obstaja bolj na ravni razlag tega, po tehnologiji spremenjenega sveta, ostrih, odločnih ukrepov pa je (zaradi interesov kapitala) zaenkrat bolj malo.
Vendar, znanost in tehnika, ki sta našo dobo ustvarili, sta v tej civilizaciji neogibno izvršili tudi negativne učinke na družbo, in njihovih vzrokov se takorekoč ne zavedamo. Eden od njih je masovni pojav ateizma, s tem pa rušenje etičnih temeljev in kriza smisla. Vanj nas je zapeljal duh racionalizma in materializma.
Pri tehniki gre za mnogo raznovrstnejša in učinkovitejša orodja, a tudi orožja, vse skupaj bi zahtevalo tudi dvig etične zavesti. Znanost, umetnost in religija: tri poti do iste resnice. Spomnim se profesorja z akademije, ki je dejal, da smo v tej civilizaciji v zadnjih stoletjih delali predvsem na razvoju znanosti, razvijati pa bi morali tudi tisto, kar pripada umetnosti in religiji, torej etiko in estetiko. To dvoje smo res zanemarili, še več, v tem razvoju (in prav zaradi tega razvoja!) je človek izgubil vero, zgodil se je velik odpad od krščanstva. Posledica tega enostranskega »napredka« je (kar danes mnogi ugotavljajo), da je na svetu postalo vse narobe. Negativni učinki, ki se iz desetletja v desetletje in iz generacije v generacijo nalagajo, kopičijo, so povzročili, da naše čase označuje mnogo slabih stvari: racionalizem, materializem, pomanjkanje vere, brezboštvo, sebičnost, nečimrnost, nemoralnost, neurejena spolnost in ravnodušnost do vsega, kar prihaja od Duha. Posledica vsega je tudi, da demokracija kot politični sistem, ki za dobro delovanje nujno potrebuje tudi etiko, slabo deluje, kolikor je v sodobnem svetu sploh še obstaja. Zaradi velike moralne krize sodobnega človeka in zaradi zlorabe (informacijske) tehnike v boju za oblast (za volivce) se bojim, da je demokracija našega časa le še bolj zunanja, navidezna, na svetu je zavladala neka oblika (sicer zaenkrat prikritega) totalitarizma. Vladavina Kapitala, skupin najbogatejših in najvplivnejših ljudi sveta, ki vlečejo niti iz ozadja.
Če torej potegnemo črto: ta (moderna) doba se hitro bliža svojemu koncu, iz dveh razlogov. Ker se razvoj znanosti in tehnike zaključuje, in zaradi negativnih učinkov znanosti in tehnike na naravo in družbo. Zaradi le-teh prihajajo nesreče, krize in katastrofe, in če bo ta civilizacija (danes razširjena po vsem svetu) nadaljevala po tej poti, se bo vse to samo še ponavljalo in stopnjevalo. Vse skupaj kliče k čimprejšnji in radikalni preobrazbi načina mišljenja in načina življenja.
Franc Bešter, Zg. Besnica
