Piše: Strokovno združenje izvajalcev zdravstvene in babiške nege Slovenije
V Strokovnem združenju izvajalcev zdravstvene in babiške nege Slovenije (v nadaljevanju SZIZBNS), kot edinem enovitem strokovnem in neprofitnem združenju, ki združuje vse izvajalce zdravstvene in babiške nege v naši državi z zaskrbljenostjo spremljamo debato okrog sprejemanja Interventnega zakona o zdravstvu.
V Predlog Zakona se je med drugim vneslo, da bodo od izbranih osebnih zdravnikov določena pooblastila prenesla na v večini primerov diplomirane medicinske sestre v ambulantah. In sicer:
– pooblastilo za izdajo listin za uveljavljanje pravice do potnih stroškov – spremstva in nenujnih reševalnih prevozov, ki ga lahko prenese na diplomirano medicinsko sestro oziroma diplomiranega zdravstvenika, višjo medicinsko sestro oziroma višjega zdravstvenega tehnika ali srednjo medicinsko sestro oziroma zdravstvenega tehnika;
– pooblastilo za izdajo listin za izbiro izbranega osebnega zdravnika, ki ga lahko prenese na diplomirano medicinsko sestro oziroma diplomiranega zdravstvenika, višjo medicinsko sestro oziroma višjega zdravstvenega tehnika, srednjo medicinsko sestro oziroma zdravstvenega tehnika ali zdravstvenega administrativnega sodelavca;
– pooblastilo za predpis medicinskih pripomočkov za sanitarne ali gibalne potrebe pacientov in izdajo potrdila o upravičeni zadržanosti od dela zaradi bolezni, nege ali spremstva do največ tri koledarske dni, ki ju lahko prenese na diplomirano medicinsko sestro oziroma diplomiranega zdravstvenika ali višjo medicinsko sestro oziroma višjega zdravstvenega tehnika.
S tem se želi po eni strani razbremeniti izbrane osebne zdravnike, ki jih primanjkuje, po drugi strani pa se s tem istim ukrepom dodatno obremenjuje zaposlene v zdravstveni negi, ki nas prav tako dodatno primanjkuje – če ne celo še več, oziraje se na dejstva, da se npr. zaradi pomanjkanja zdravstveno-negovalnega kadra (ne pa zdravnikov) v bolnišnicah in domovih starejših krčijo posteljne kapacitete/zapirajo oddelki.
Takšen odnos predlagateljev tega ukrepa in usmerjenost poslancev k spremembi Zakona v tej smeri jasno kažejo na mačehovski, da ne rečem ponižujoči odnos do nas zaposlenih v zdravstveni negi.
V navedenih postopkih se gre v osnovi zgolj za administrativne postopke in opravila, katerih izvedba je že jasno opredeljena v Pravilih ZZZS, ki govorijo o uveljavljanju pravic do medicinskih pripomočkov, potnih stroškov in listin za izbiro izbranega osebnega zdravnika.
Nelogično in cenovno nesprejemljivo je že do danes bilo, da so bili za čiste administrativne postopke zadolženi zgolj zdravniki, sedaj pa naj bi se te postopke preneslo kar na (v večini primerov) diplomirane medicinske sestre – ki so žal še edine zaposlene v ambulantah, potem, ko se je ta dela »prepovedalo« izvajati srednjim medicinskim sestram/zdravstvenim tehnikom (te so bile iz ambulant odstranjene, saj naj ne bi dosegale kompetenc, pa čeprav so same v dela uvedle diplomirane medicinske sestre).
Diplomirane medicinske sestre s tem predlagatelji sprememb in dopolnil Zakona postavljajo v nekakšno vlogo administrativnih delavcev, kot ne bi bila dovolj že naša degradacija s tem, ko so srednje medicinske sestre/zdravstvene tehnike degradirali z odvzemom pravic opravljanja nadaljnjega dela na istem delovnem mestu – razen tistim, ki so jim bile priznane »strokovno neusklajene kompetence« – pri katerih pripravi nismo smeli sodelovati oz. so bile pripravljene v nasprotju z obče sprejetimi pravili, ki smo jih dorekli v letu 2015.
Na področju zdravstva že imamo in poznamo poklice za administrativne storitve, poklice, ki so bili za tovrstno delo tudi posebej izobraževani. Zaradi tega je povsem strokovno (in nenazadnje cenovno) nesprejemljivo, da se mora med rednim delovnim/ordinacijskim časom, ob vsesplošnem pomanjkanju zdravnikov, predvsem pa medicinskih sester v naši državi z administrativnimi zadevami ubadati visoko izobražen in višje plačan kader. Tudi v tej smeri naj predlagatelji sprememb Zakona in poslanci razmišljajo, ob sprijemanju Zakona, saj se lahko na tem področju prihrani kar nekaj davkoplačevalskega denarja.
Nenazadnje pa velja ponovno omeniti, da so postopki ureditve zdravstvene nege v naši državi v zadnjih 15-ih letih ušli izpod nadzora (neustrezno urejanje našega področja) in da za spremembe in ukrepe na področju zdravstvenega varstva iz naše strani pričakujemo konstruktivno in enakovredno vključitev v delovna telesa, ki bodo to področje reševala. Vidimo namreč, kam nas je v zadnjih dvajsetih letih pripeljalo urejanje našega poklica s strani enih in istih deležnikov, ki jim je dovoljeno se s tem ubadati. Žal pa so nam vrata vsakega ministra od prvega mandata ministra Gantarja naprej za predstavitev rešitev zadev ostajajo zaprta.
