Po včerajšnji kolesarski kristalni noči Marjana Šarca in Manice Janežič

Danes je zame najbolj žalosten dan v življenju. Sinoči je, po tridesetih letih samostojnosti, v Mariboru velikanski fant v muslimanskih hlačah in vojaškem zelenem suknjiču visoko v zrak dvignil ogromno jugoslovansko zastavo, ki je zmagovito zavirala nad vso Slovenijo. Po vsej naši, navidezno še vedno slovenski državi, pa so vozili kolesarji, ki so zahtevali umik iz javnega življenja, še zlasti političnega, vseh tistih, ki njim, pravim borcem za demokracijo, niso všeč.

 

Počutila sem se podobno, kot so se počutile številne žrtve totalitarizmov, od Hitlerjevega, Stalinovega, Titovega in drugih, ki so po naključju ostale žive, v resnici pa bolj mrtve od pobitih in umorjenih žrtev totalitarizma. Nikoli več ne bom mogla slikati svojih ljubljenih kraških rož. Podobna sem tistim Judom, kristjanom, nasprotnikom stalinizma, fašističnih diktatur in podobnih, ki so imeli na izbiro samo dvoje: pobeg v tujino ali pa samomor. Veliko, zlasti izobražencev, se je odločilo za samomor. Zdi se mi, da predvsem zaradi tega, ker so kmalu ugotovili, kot je tudi profesor literarne zgodovine France Kidrič, oče Borisa Kidriča, predsednika prve nedemokratične slovenske vlade po drugi vojni, da bodo takšni, kakršen je njegov lastni sin, zmagali. Kot kažejo letopisi SAZU, zlasti pa profesorjevi odzivi na zahteve komunističnih revolucionarjev, kako naj bo sestavljen komunistični Slovenski biografski leksikon, je bil njegov sin, predsednik prve nedemokratične slovenske vlade po drugi vojni, tudi zanj pravi balkanski primitivec. (O vsem sem tem sem pisala, ko sem še verjela, da slovenska humanistika temelji v resnicoljubnem raziskovalnem delu; gl. abecedni seznam omemb prof. Kidriča v moji biografiji Vera, 2017).

Po zadnjih volitvah je bil takšen primitivec, kakršen je bil med 2. vojno in po njej Boris Kidrič, prav Marjan Šarec. Nedemokratično, z glasnim zmerjanjem in z vse prej kot zmago na volitvah je vsem strankam grozil naj se ne povezujejo v koalicijo z zmagovalno SDS in Janezom Janšo, predsednikom te stranke, ker bo sicer označen za fašista, seveda z vsemi posledicami. In je vladal, drugi Boris Kidrič. Vladal je toliko časa, dokler se ni pojavila pandemija. Zaradi nje si ni belil glave. Slišal je, da njena smrtna kosa kosi samo starčke. Ti pa so mu bili že tako in tako odveč, ne le njemu, tudi vsem naprednim, človekoljubnim in multikulturnim, zlasti pa Titovim intelektualcem v njegovi družbi. Neki kandidat za novega Mačka Matijo je v zadnjih letih svoje celotno znanstveno delo na filozofski fakulteti posvetil izključno iztrebljanju starčkov. Evtanazija je zdaj temelj njegovega demokratičnega socializma s človeškim obrazom. Kar cvili od užitka, ko o tem govori na nacionalni televiziji v rokah neke gospe, ki ima vso podporo džihadistov, evtanazistov, antikarantenistov, zlasti pa biciklistov, ki so sinoči prepevali pod njenim pisarniškim oknom. Kot princesa v kaki Maeterlinckovi pravljični drami, je skozi okno te svoje pisarne sklonila glavo in spustila svoje dolge zlate lase vse do zaščitne maske prvega kolesarja, ki je stal pod njenim oknom in jo – od spodaj navzgor – občudoval in pozdravljala kot sveto Marijo, rešiteljico balkanskih komunističnih razbojnikov, ki si jih tako zelo želi na oblasti slovenski narod – MORDA PREDVSEM JUGOSLOVANSKI – ALI PA ŽE KAR MULTIKULTURNI GLOBALISTIČNI.

In kdo je bil ta kolesar pod Maničinim televizijskim oknom? Marjan Šarec, seveda.

Pripis:

Tistim, ki ne vidijo povezave med nemško kristalno nočjo in včerajšnjim množičnim shodom proti vladi, naj povem, da so nacisti ogrožali življenja Judov, včerajšnji demonstranti pa so ogrožali zdravje vseh državljanov Slovenije – sredi največje pandemije v zadnjih sto letih. Res pa niso razbijali izložb, moriti pa so bili pripravljeni z virusom, saj niso upoštevali zdravstvenih služb.

Franca Buttolo, Ljubljana