25.1 C
Ljubljana
torek, 11 maja, 2021

Pismo varuhu človekovih pravic v Republiki Sloveniji g. Petru Svetini

Na uredništvo smo prejeli pismo Inga Falka Pascha Wallersberga iz Ljubljana. Pisimo se je odločil poslati medijem, ker varuh človekovih pravic v RS, Peter Svetina, na pismo v dveh mesecih ni odgovoril. Pismo v nadaljevanju objavljamo v celoti:

Spoštovani varuh človekovih pravic v R Sloveniji
g. Peter Svetina !

Pred skoraj dvema mesecema sem Vam poslal prošnjo za Vašo podporo, da se na kraju strahotnega komunističnega taborišča po II. svetovni vojni, kjer je sedaj stanovanjsko naselje, postavi vsaj skromno spominsko znamenje. Do danes od Vas nisem prejel nobenega odgovora.

Moja prošnja, ki sem Vam jo poslal po e-mailu dne 6.7.2020, je glasila:

  “Spoštovani !

Sem v 80 letu starosti.  Rojen sem bil v času 2. svetovne vojne v Berlinu in je moja družina pretrpela vse grozote  vojne, nacizma, fašizma in komunizma. Moj oče Hans Pasch, ki se je v Nemčiji izognil vojaški službi in je pomagal od nacistov preganjanim ljudem, še posebej Judom, je bil od nacistov zaprt v Varšavi in nato v taborišču Gross Rosen v bližini mesta Wroclaw oziroma meje s Češko (njegova štev. taboriščnika je bila 11610). Vse dokumente in podatke sem dobil šele sedaj ob koncu svojega življenja po vztrajnem raziskovanju pri nemških in poljskih inštitucijah – še posebej Rdečem križu.

Lansko leto sem prvič obiskal obe spominsko urejeni taborišči (v Varšavi in Gross Rosen).

Moja mati Nives Pasch, roj Novy von Wallersberg pa je med to strahotno vojno z mojim bratom in menoj ter najino varuško (Poljakinjo) pribežala nazaj v Slovenijo. Ker v Ljubljano očitno ni mogla, smo se ustavili na Bledu pri znameniti družini Mayer. Takoj po koncu vojne so nas komunisti (naju v najbolj zgodnji mladosti in najino mati) zaprli v strahotno taborišče v Radovljici. Kakšne so bile razmere, ne bom opisoval, kaj so delali z materjo, ne vem in nočem vedeti – kasneje je bila doživljenjski hud bolnik.

Šele v času, ko se je Slovenija osamosvajala, t.j. v letih 1990-1992 sem komaj dobil nekaj (kasneje se je izkazalo napačnih) podatkov o komunističnem taborišču, kjer smo bili takrat zaprti. Danes je ta lokacija v Radovljici znana in znano je tudi, kje so v letu 1945 (brez vsake sodbe) množično strahotno morili zaprte taboriščnike. *
     
Zakaj sem Vam vse to opisal ? Predvsem zaradi tega, ker
je spomin na takratne strahotne zločine tudi danes še vedno zatrt. V Radovljici so na področju takratnega grozljivega taborišča zgrajeni stanovanjski bloki, kot da se tam nikoli ni nič omembe vrednega zgodilo.

Kot 4 letni takratni taboriščnik imam zahtevo, da se kraj tega povojnega grozljivega taborišča javno označi in da se o takratnem strahotnem zločinskem dogajanju tudi v šolah javno spregovori.  

Brisanje zgodovine je za nas preživele pohabljanje naše osebnosti. “

*(Morali so se sleči do golega – da se ne odkrije njihove identiteta – nato pa so jih morili s sekirami, noži, palicami – da se ni slišalo streljanje.)
______________________________________________
Obveščam Vas, da sem kljub Vašemu molku v vmesnem času sam obiskal g. župana Cirila Globočnika v Radovljici, ki je moji prošnji prisluhnil. A veliko vprašanje je – še vedno po treh desetletjih naše samostojne države – KDAJ BOMO V RESNICI SPOMINSKO USTREZNO UREDILI GROZLJIVA MORIŠČA IN TABORIŠČA KOMUNIZMA ?

Kar je bilo po sili očitnih sledov  – in še posebej čisto naključnih odkritij – storjeno doslej, je žal SRAMOTNO  malo, večkrat celo očitno namenjeno brisanju sledov.

Kdor briše zločine svoje preteklosti, jih ponavlja in nima prihodnosti. 

Ingo Falk Pasch Wallersberg, Ljubljana

Zadnje novice

Sorodne vsebine