Piše: Tamara Lubarda, Ljubljana
Kadar levičarska vlada nima posluha za siromake ali si pred temi zatiska oči jim prisluhnemo vsi ki se nam srce obteži kadar je kdo naše krvi prisiljen živeti v uboštvu. Redkokateri revež ne govori slovensko zato njihovi parki niso bivališča tistih beguncev ki so brez skrbi saj je za prišleke poskrbljeno. Imajo zdravstveno zavarovanje in udobne ugodnosti z nastanitvami katerih pa brezdomni brezdomci ki so v nezavidljivi situaciji niso deležni.
Ko imamo, podarimo, četudi nimamo vsega na pretek, ker kadar bomo brez vsega bo morda nam podaril kdo tistih ki imajo, četudi slednji niso zmeraj bogataši, s čimer od posamičnih dejanj prehajamo v skupnostno dojemanje obzirnosti v denarnofinančnih nemočeh pri ljudeh. Da bi bilo čim manj darov pri premožnih in veliko pri obubožanih delno nosimo odgovornost. Reševanje socialne problematike je formalno v domeni države, ampak država često odpove. Toda kadar državljani pokažemo solidarnost do šibkejših to pokaže da je iz vrha države niso.
Prav je da smo odzivni in komu dodamo evro naše plače, toda ne dopustimo spletkarjenj.
Vendar so me ko sem se v nedeljo ker kiosk v bližini ni odprt sprehodila do bencinske črpalke po revijo in čokolado pred plačilom kar na blagajni bencinskega servisa povprašali, ali bom vsaj 10 ali več centov podarila našim olimpijcem. Na postavki računa so s tem razvidni smučarski centi. Kot, da naši olimpijci, ki jih navijaško podpremo, ne bi bili pod okriljem Olimpijskega komiteja ter najrazličnejših sponzorjev. Pa tudi ministrstvo za gospodarstvo, turizem in šport ki je odgovorno za razvoj in podporo športa v Sloveniji to nalogo več ali manj opravlja. Ker imajo dobičke in pozitivno bilanco nas čudi, čemu se pri Petrolu spuščajo na nivo zbiranja prispevkov od kupcev, s čimer se skuša situacijo prikazati tako, kot da namembnih sredstev športne panoge ne prejmejo. Se s tem iz Petrola ki nima prikaza poslovnih izgub pretvarjajo da imajo likvidnostne težave, pri čemer zapirajo Petrolove poslovalnice predvsem v “odročnih” krajih, kjer njihove odjemalce najbolj prizadenejo in pustijo na cedilu, da ne morejo ne tankati goriva ne kupiti nujno potrebnega, toda kar je pri Petrolu poslovanje so za kupce prioritete. Prispevani centi so Petrolu potemtakem izgovor za mreženje.
Ker podjetja ki so uspešna in ustvarjajo velike dobičke brez težav kak odstotek namenjajo obetavnim posameznikom ali ekipam, kar se zanje izkaže za dobre in premišljene poteze.
Pri vredu situiranih posameznikih pa žal često primanjkuje sočutnosti in empatije z revnimi, še posebej kadar se pred njih postavijo brezdomci ki nimajo prebivališča ter so pahnjeni v siromašno bedo. Bogati se obnašajo kot največji skopuhi ali pa si v umišljenosti zidealizirane podobe zatiskajo oči pred trgovinskim vozičkom na katerem ima kak “klošar” praktično njegovo ‘imetje’. Četudi za sendvič ali drobiž prijazno prosi veliko mimoidočih, prejme malokdaj, kakor da je senca. Včasih namenim evro tistemu brezdomnih ki je aktivno izviren, četudi s takim brez prosjačenja tvega neobičajno vedenje. Veliko preplašenih pa si ne upa spregovoriti o razlogih zaradi katerih nimajo doma. Nekateri mimoidočih do njih žal nimajo empatije ali so jim celo moteči.
Najraje kaj dodatnega ob znesku izročim Kralju ulice saj mi preda njihovo revijo, na kateri je štampiljka z označbo take/ga članice/člana društva. Škoda, da izide enkrat mesečno, saj za dva evra ponuja navdihujoče branje in to brez pretvarjanja. Torej te ne pušča ravnodušnega.
Ko pa pri kaki televizijskih hiš po prikazani zgodbi o brezizhodnih tegobah zaprosijo za donacije ki bodo pripomogle k rešitvi težav vpletenih, to kaže, da bodisi zanje ni na nek način poskrbljeno ker se ne znajdejo, včasih pa koga žene tudi to, kako čimveč ‘iztržiti’.
Zaradi česar so bile tudi negativne afere, kadar si organizator prigrabi več od vpletenih, kar se je dogodilo otroku z redko in težko ozdravljivo boleznijo ali večim teh katerim dobri ljudje poskušajo omogočiti sredstva z namenom čimprejšnjega okrevanja bolnih otrok, kajti javno zdravstvo jim takega ne omogoči zato morajo starši za slovenske otroke po terapije v tujino.
Na Pošti Slovenije imamo možnost pomagati z nakupom punčke ‘iz cunj’ toda izvemo komu. Gasilci neprofitnih gasilskih društev pred novim letom zbirajo prispevke kjer prejmeš koledar.
Ko dobiš nekaj v zameno, veš, da nisi zgrešil, kadar daruješ ‘kar tako’ nimaš takega občutka če ne izveš da si nekomu kdor je v stiski olajšal trenutno situacijo ali razplet nastalih okoliščin. Zato so organizacije kot prejemniki znani, še posebej kadar je to izrecno določeno.
Priročni so SMS – i, preko katerih potrebnim pomoči namenimo 5 do 10 evrov, ampak pri tem ne izvemo izrecno kdo osebno bo prejemnik, pa saj tega ne moremo izvedeti, ker darujemo zato, da pomagamo. Kar je zmeraj dobronamerno, sploh ko sredstva prejme takšen kdor jih najbolj potrebuje.
Ampak mimo brezdomcev gredo mnogi ki jim brezdomci brez vsega s pojavnostjo povedo, da nimajo ničesar, kajti socialna država je pri takem zatajila kadar odgovorni za izboljšanje njihovega bivanja niso uredili praktično ničesar. Vladno koalicijske politične stranke se pri “podvigih” hvalijo kakšna socialna država češ da smo, toda predstavnikom izvršne oblasti ni do tega da bi se revščino revežev zajezilo, saj temu opaznemu konstruktu namenijo premalo iz zajetnega kupa razpoložljivih sredstev s katerimi z Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve razpolagajo. Oziroma, mnogokrat pri nas “pod okriljem države” delujejo tako, da več od domoljubov pomeni integracija prišlekov, s čimer prišleki pri nas niso materialno ogroženi.
Je kdo s preglednim zbiranjem sredstev zatajil? Verjetno ni, družbeno pa smo delno vsi. Ker smo posredno dopustili, da z vlade za izboljšanje bivanja revežev ki na razloge svojega uboštva ne morejo vplivati niso učinkovito ukrepali pri tem, da revščina revnih v posameznih primerih in nasploh ne bi naraščala. V skandinavskih državah za zajezitev uboštva namenijo dovolj iz proračuna. Pri nas se je predvolilna zagotovila večih ko so prišli na oblast prelomilo.
