Piše: Frančiška Buttolo
Včeraj (18.10.2023) sem v svojem članku Slovenska literatura kritizirala prilagajanje vsebin sedanje slovenske literature multikulturnim političnim smernicam EU, največkrat tako, da pisatelji poudarjajo – kot bistvo slovenske novejše literature – njeno najtesnejšo povezanost z balkansko. Čeprav ta članek najbrž ne bo nikjer objavljen, naj mu danes dodam še “sestrskega”, v katerem – zavračam dejstvo, da je bilo SLOVENSKO odprtje Frankfurtskega knjižnega sejma povsem brez poudarka na SLOVENSKI LITERATURI. Za ta “spodrsljaj” pa je kriv izključno Slavoj Žižek. Zaradi njegovega nekulturnega nastopa na otvoritvi, danes svetovni mediji, namesto o slovenski kulturi in literaturi v Frankfurtu, govorijo, pišejo in prikazujejo samo še Žižkovo nekulturno tarnanje in skoraj že psovanje svetovne javnosti, ker ne razume dovolj islamskega terorizma. Sramota, predvsem pa bridka žalost, črn dan za slovensko kulturo, tudi za Slovenijo.
Nastopni govor svetovno znanega političnega (neokomunostičnega) “kao” psihoanalitičnega propagandističnega filozofa S. Ž. je bil od literature oddaljen kot Zemlja od Sonca. S Slovenijo in slovensko kulturo pa je bil povezan približno toliko, kot je Hamas povezan s sedanjo izraelsko vlado. Ta filozof – pred časom sem urejala njegovo biografijo za Slovenski biografski leksikon (ZRC SAZU), je z veliko razvidnostjo, hudo nastopaško, kot kakšen južnoameriški komunistični diktator, torej brez najmanjšega občutka za sramoto in dostojanstvo, zlorabil eno največjih priložnosti za slovensko literaturo (tudi za slovensko kulturo in državo Slovenijo), da bi se predstavila Evropi in svetu. S. Ž. je to veliko priložnost, da bi svet seznanili s slovensko kulturo in kulturno Slovenijo zlorabil za svojo umazano politikantstvo, celo s poudarjanjem, da se njemu zdi ta zloraba še preveč strpna. Bi se mu morda zdel primernejši za otvoritev “Frankfurta ” kak hamasovski ognjemet?
Ali že sam ve, da je njegovo komunistično revolucionarjenje bolj ali manj – zastarelo? Ali že sam ve, da je tako hudo zastarelo, njegovo marksistično revolucionarno politikantsvo, da – bolj kot s to svojo “filozofijo” – lahko uspe s klovnovskim, že skoraj s psihopatskemu podobnim klovnovskim pretiravanjem. Namreč tako, da hodi z rdečim revolucionarnim dežnikom po zažigalni vrvici med dvema največjima sodoma smodnika na svetu – med Palestino in Izraelom.
Vendar pa v politiki preizkušenih ljudi, ki poznajo veliko trikov nekdanje elitne jugoslovanske in slovenske Udbe, S.Ž. ne more prepričati, da vsega tega ne počne samo zato, ker samostojna država Slovenija nikoli ni bila njegova “intimna opcija”, natanko tako kot ni bila za Kučana, in zato, ker država Slovenija zanj ne obstaja. Slovensko kulturo in literaturo pa dobesedno ignorira, saj je preveč bistveni del slovenskega – vsaj za S. Ž. – nacionalizma (tudi rasizma, kot menijo v slovenskih Sorosovih nevladnih organizacijah, npr. v Mirovnem inštitutu) in – verjetno – tudi janšizma (menda, sam ljubi Bog ve zakaj, frankizmu podobnega novejšega slovenskega fašizma).
Zato Frankfurtski knjižni sejem v resnici ne promovira slovenske knjige, kaj šele literature, temveč razkazuje sedanjo skrajno protislovensko nastrojeno levo politično sceno, skupaj s Sorosovimi nevladnimi organizacijami, seveda v tesni povezavi tudi z bižnjevzhodnim, premalo razumljenim, vsaj po mnenju S. Ž., islamskim terorizmom.
