11.8 C
Ljubljana
sobota, 20 aprila, 2024

(PISMO BRALKE) O zahodni filozofiji  surogatov kot izvoru človekovih pravic ali o temeljih levega fašizma

Piše: Frančiška Franca Buttolo

Se še spominjate  jugoslovanskega oskarja za kratki film Surogat  (1962) risarja Dušana Vukotića? O zahodni filozofiji  surogatov (nadomestkov) kot izvoru človekovih  pravic ali o temeljih levega fašizma.

Ko razmišljamo, govorimo ali pišemo o Sorosevi odprti družbi nikakor ne moremo, ne le mimo evropskega neomarksizma, bolj ali manj nemškega, temveč ne moremo mimo ameriškega prenovljenega komunizma, ki je odprti možnosti za dosego materialnega bogastva v ZDA dodal še vse druge vrste dobrin, ne le materialnih, temveč tudi socialnih, bolj ali manj  msterialno-duhovnih oziroma čutno-duhovnih, pa tudi povsem duhovnih, abstraktnih. Zanimivo, da smo v komunistični Jugoslaviji prejeli prvega filmskega oskarja za kratko hrvaško risanko Surogat, delo risarja Dušana Vukotića, kljub temu, da gre v tej umetnini pretežno za nadomestke  materialne narave.

V dobi oboževanja uporabe peklensko nevarnih genetskih, umetno povzročenih  sprememb, torej v času nezadržnega razvoja ali “samorazvoja” znanosti in tehnologije,  je bil vstop človekovih novih, umetnih ali surogatnih človekovih pravic  v najbolj gledane medijske komercialne oddaje, s tem pa tudi v politične ideologije, samo še vprašanje ur in dnevov.

Niso bile več  na prvem mestu predvsem  zahteve po brisanju razlik med družbenimi razredi. Kje neki, tudi brisanje teh razlik se je spremenilo v surogat, na primer: milijarderji so začeli nositi celo bolj strgane kavbojke kot slabo plačani delavci v njihovih umazano izkoriščevalskih podjetij po vsem svetu. Največji bogataši  so postali surogat za delavski razred. Tudi za  vodilne delavske voditelje v medijih.

Prav ti – neizmerljivo bogati izkoriščevalci delovne sile – so postali glavni svetovni zagovorniki socializma in vseh mogočih tako imenovanih človekovih pravic (popolnih surogatov) za tradicionalne, ki  si jih izmišljujejo že  – lahko bi rekli – sto na uro.

Niso bili redki primeri, ko so mediji poročali o kakem  silno bogatem invalidu, ki je premagoval takšno ali drugačno duševno ali telesno “hedikepiranost”. Tako so porabili ogromno sredstev, da je lahko kak slepi bogataš, s pomočjo cele vrste asistentov, lahko slikal, fotografiral,  razstavljal, ustanavljal  društva za slepe umrtnike, invalidnine, šole za številne slepe in njihove organizacije pa niso dobili prav  nič več denarne in vseh drugih pomoči, zlasti ustreznih zaposlitev. Vse se je namreč  ustavilo pri senzacionalnem slepem slikarju, vse bogatejšemu borcu za pravice slepih.

Seveda je praktično vse na tem svetu mogoče doseči  z vsemi mogočimi znanstveno-tehničnimi pripomočki, neskončno dragimi, povsem nedostopnimi običajnim smrtnikom. Ampak ne gre za to, v resnici gre v primeru, ki je naveden, za nekakšno vezano  trgovino. S svojo slavo takšen, hendikepirani bogataš  spodbudi uveljavljanje cele vrste  novih nadomestnih človekovih pravic.

Mednje lahko v zadnjih desetletij uvrstimo pravice, kot so:  moška nosečnost, nadomestno materinstvo (z nedoločeno pravico otrok “z napako”, ki jih praktično ni mogoče prodati ali  posvojiti), pravico do neoviranega preseljevanja svetovnega prebivalstva (multikulturnost kot nadomestek na Zahodu prevladujoče  bele rase, domnevno že prirojeno nestrpne do vseh nebelih), pravice do politične ekološke diktature zahodnih velesil (nadomestek za izgubljeno čisto naravno okolje) in še marsikaj.

Pri vseh teh silnih človekovih pravicah je že “z avijona” vidno, da so surogati za vse tisto, kar so vsebovale tradicionalne človekove pravice v 19. in 20. stoletju, ki pa so  večinoma ostale samo na papirju. Ta  zmaga nihilizma v  zahodni civilizaciji pa, seveda, ni mogla povzročiti nič drugega, kot željo in hotenje po zmanjšanju in  lajšanju boleče resnice o zahodni nihilistični tragediji. Virtualna resničnost, zlasti digitalni mediji, pa so omogočili  navidezno nadaljevanje vseh mogočih že davno mrtvih idealov, ki jih  zahodni  svet še zdaj, in vse bolj histerično,  nadomešča z novimi, največkrat prav čudaškimi, na primer s tistimi, ki porajajo vsak dan nove in nove spole. Vse to pa ni nič drugega kot bleščeče tržno blago v izložbi zahodnega sveta, v izložbi – se najbolj podobni mrtvaškemu odru.

Pa vendar, tudi v sedanjem, skrajno, prav mrtvaškem dekadenčnem času na Zahodu, v času po razpadu vseh tradicionalnih vrednot, v popolnem nihilizmu in umiranju Zahoda, ni vse tako črno, kot se zdi. Nadomestki za človekove pravice so postali najbolj iskano in najbolje plačano tržno blago. Trgovanje z njimi pa prinaša oblast nad vsem svetom, tako rekoč postaja novi bog. Bog na zemlji. Bog, ki se imenuje absolutna moč. Materialna in moralna moč boga Surogata.

Pravi človek za uresničitev nadomestnih ali umetnih človekovih pravic v vsem svetu, s tem pa tudi uresničitev sodobne, “post tradicionalne” civilizacije in kulture, je bil in je še vedno Soros.  Po izvoru je iz tiste skupine človeštva, ki je trpela najhujše kršenje človekovih pravic v zgodovini.  Po materialnem statusu je  popoln, brezkompromisen bankir, po političnem statusu je popolnoma brezmadežen, ena od preživelih največjih žrtev hitlerizma,  in tudi  svetovni najvplivnejši  človekoljub, celo med glavnimi lobisti z odločilnim  vplivom  v Združenih narodih. Kot lahko beremo, ga bo nasledil sin, nekakšen kralj Soros II. Gotovo bo odkril še nove  vrste trgovanja s surogati za človekove pravice.

Vso srečo, gospod Soros II!

 

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine