Piše: Frančiška Buttolo
Ko je bila v šolah še moderna tista zgodovinsko pedagoška poetika, ki nas je učila razmišljati dialektično, kot je bilo najbolj v modi pod Heglovo filozofsko idealistično vladavino, seveda pa – predvsem v praksi – tudi v času najbolj idealističnih strahovlad dialektičnih materialistov številnih komunističnih “osvoboditeljev” “ljudskih množic” v številnih državah širom sveta.
(Mimogrede, škoda, ker ni jasno, zakaj je v tem izrazu poudarek na besedi ljudskih, ne morda živalskih množic, celo rastlinskih ali preprosto matematičnih, čeprav je bil pod temi strahovladami človek, razen privilegirane čiste proletarske rase delavskih voditeljev, vreden manj kot žival, rastlina ali celo številka. Na primer, naši komunisti niso nikoli objavili števila svojih – brez sodb pobitih – žrtev. So pa kmalu po zmagi vseh njihovih strahot obljubili “komunizem s človeškim obrazom, čeprav so še vedno uporabljali izraz “ljudske množice”.)
Kakorkoli, ljudske množice so bile osvobojene v 20. stoletju, v sedanjem, 21. pa dialektični kulturni marksisti nadgrajujejo svojo marksistično doktrino še z dialektičnim osvobjanjem človeka – kot posameznika v “ljudskih množicah”. Seveda bi, ko beremo in v medijih poslušamo vse te, nekako dopolnilne marksistične teorije, pričakovali vidne izboljšave na področju družinskega življenja, na primer več možnosti za skladno povezovanje dela, vzgoje otrok, svojega lastnega uveljavljanja v poklicu in v različnih zunajpoklicnih dejavnostih, zlasti z zanimanjem in delovanjem v javnem življenju, tudi v kulturi, pa na področjih sprostitve in kulturne zabave.
Prav malo od vsega tega je v programih sedanjih kulturnih marksistov, še manj pa je uresničenega. Na prvem mestu osebne svobode je pri kulturnih marksistih ukvarjanje vsakega posameznika s svojo spolnostjo. Najprej v celotnem procesu vzgoje in izobraževanja, nato pa vse življenje, do smrti s preoblikovanji in spremembami svoje spolnosti, na primer do vsakoletne enkratne brezplačne medicinske spremembe spola. Tako in nič drugače. Na primer: Ivan in Ivanka iz kake Spodnje vasi, ki se že dolgo poznata in imata rada, se bosta odločila, da bi prej dobila kredit za stanovanje, za spremembo spola. Čimprej se bosta, kot je zdaj v modi in politično želeno, “legibitrizirala”. Ona bo Ivan, on pa Ivanka. Ker pa si bosta želela vsaj dvoje otrok, punčko in fantka, se bosta postavila v vrsto za posvojitev, ker sama ne bosta mogla imeti otrok. Radovedno bosta spremljala vse prometne nesreče in “družinske tragedije”, ki bi jima lahko prinesle veliko sreče, posvojitev sirot brez staršev. Tudi tistih, ki bi imeli za vzgojo povsem primerne, še mlade stare starše, saj danes niso redki primeri, da nekatere ženske rodijo še pri petinštiridesetih. Ne smejo pa nadomestiti preminulih staršev svojih vnukov oziroma jih posvojiti. Skratka Ivan in Ivanka iz neke Spodnje vasi si bosta končno ustvarila družino.
Pojavili pa se bodo, prav kmalu, novi problemi. Posvojeni otroci si bodo, prav tako kot njuna krušna starša, želeli spremeniti spol, tudi zato, ker jih bodo v šoli k temu zelo spodbujali. S spremembo spola se človek menda osvobodi vseh problemov. Tak človek postane svoboden. Svoboden kot ptičica na veji. Mladina pa najbolj hrepeni po SVOBODI.
In krožna spirala osvobajanja, ki sta ga začela Ivan in Ivanka, se tako nadaljuje. 21. stoletje je že – in še bolj bo – stoletje kulturnega marksizma. Morda bo ta kulturni marksizem privedel do tretje svetovne vojne, ni pa nujno. Prej se mu bo uprla narava. Te, kot je znano, tudi znanstveno dokazano, ne zanimajo suženjstva s človeškim obrazom, nikakršni kapitalizmi s človeškim obrazom, še manj stalinizmi, samoupravni komunizmi, kulturni marksizmi in podobni ideološki arzenali izkoriščevalske, zločinske in skrajno neumne človekove pameti. Naravi je dovolj, ko ji je dovolj. Potem pa – Bog pomagaj. Da, bog oziroma Bog, z vsemi omejitvami in prepovedmi grešnega življenja. In borba za SVOBODO se bo verjetno začela znova. Dialektika se bo spet pojavila. Vendar samo v primeru, če si z dosedanjimi norostmi nismo že zapravili svojega – edinega – planeta, v silni želji po SVOBODI. Tudi v Sloveniji, z zelo dobro premišljenim projektom Svoboda. Takšnim, ki nas vodi v srčiko svobodnega človeka 21. stoletja.
