(PISMO BRALKE) Nikoli več  nacizma v Sloveniji!

Piše: Frančiška Buttolo

Posvečeno dr. Alice Weidel, voditeljici AfD, kakršno  bi morali imeti tudi v Sloveniji

Še vedno nekateri moji znanci ne razumejo, zakaj sem se odpovedala slovenstvu. Čudijo se mi, ker niti Janeza Janše ne podpiram več, ker nisem odšla niti na zadnje volitve. Se mi je morda zmešalo? Sploh ne maram več Slovenije? Ne, ne maram je. Zato, ker  Slovenije v resnici ni več.  Namesto nje imamo multikulturno Slovenijo. Ta pa me ne zanima.  Tako, kot me ne zanima   kaka Belgija, ki ji je Slovenija – po multikulturni kulturi – vse bolj podobna. Naj se njeni državljani imajo čimbolje, ampak sama se nimam za nikakršno multikulturno Slovenko. Slovenci so zame preteklost. In nikoli se nisem strinjala s slovensko multikulturnostjo. Sramovala sem se je, ker v resnici ni bila  – vsa slovenska multikulturnost – nič drugega kot  najbolj zavrženo hlapčevanje najbolj zavrženemu totalitarizmu  – Titovemu komunizmu.  Da bi  svojo sramoto prikrili, so si Slovenci izmislili svoj neutrudni boj proti nacizmu, s katerim so opravičevali svoje samomorilsko izumrtje, ki so ga pospeševali  s strahotnimi zločini. Nazadnje so si Slovenci, ponosni na svoj antinacizem, sami postavili sredi Ljubljane spomenik “Ć”, ki pomeni obsodbo slovenske osamosvojitve kot najhujšega slovenskega nacizma  – administrativnega genocida –  nad narodi z Balkana, ki niso mogli ali hoteli priznati slovenske samostojnosti. Spomenik “Ć”  je slovenski najbolj priljubljeni spomin in opomin, da  v Sloveniji nihče več ne  podpira nacizma in nacionalizma. S tem se strinja vsa politika v Sloveniji, nikoli več nacizma.

Pri večernih poročilih na vseh televizijah je že več prispevkov v teh jezikih, kot pa v nacionalistični slovenščini. Tako pa je predvsem zaradi tega,  ker so Slovenci, da v deželi na sončni strani Alp ne bi  bilo več, res nikoli več, nacizma, na široko  odprli svojo državno mejo prav vsem “beguncem”, legalnim in ilegalnim,  ki so hoteli v Slovenijo. Največ jih je prišlo z Balkana, po  vstopu v EU pa kar z vsega sveta, predvsem iz muslimanskih kultur.

Vso to silno prizadevanje Slovencev, da v  Sloveniji nikoli več ne bi bilo nacizma, je kar dobro obrodilo. Slovencev je že tako malo, da so v svoji državi že v manjšini. Verjetno pa bodo prav  kmalu tudi povsem izginil. Ampak če tistih nekaj, kolikor jih je še ostalo kdo vpraša,  ali jim je zaradi izumrtja slovenskega naroda kaj hudo, veselo  odgovorijo, da se tega  zelo veselijo, kajti vsak narod je  v resnici znak hudega nacionalizma.  Zato imajo raje multikulturnost, s  kleno multikulturno  srbščino kot maternim jezikom in z multikulturno  angleščino kot uradnim jezikom, tudi v EU. Seveda pa slovenščino, kot mrtvi jezik, vse pogosteje preučujejo in proučujejo v znanstvenih ustanovah, doma in po svetu,   na kar je Slovenija zelo ponosna.