19.6 C
Ljubljana
nedelja, 26 maja, 2024

(PISMO BRALKE) Neokomunizem namesto tradicionalne evropske demokracije

Piše: Frančiška Buttolo

Vse bolj se na vsakih volitvah počutim, kakor da bi izbirala med globalnim političnim liberalizmom kot neokomunizmom (mednarodno vladavino komunističnih multimilijarderjev) in evropsko tradicionalno demokracijo (z močnim srednjim slojem) kot fašizmom ali celo nacizmom. Pravzaprav zame volitev sploh ni več. Približno takšne so moje težave  s slovenskimi volitvami, tudi v parlament EU, ker ne razumem zakaj je potrebno tradicionalno demokracijo nadomestiti z modernim liberalizmom.

Zato veliko razmišljam o tem problemu,  namesto da bi obujala spomine iz svojega dokaj dolgega življenja, o katerem lahko rečem le to, da sem zanj ljubemu Bogu neskončno hvaležna, saj me je njegov angel varuh skrbno čuval in obvaroval  pred skoraj vsem hudim, raje razmišljam o tem, kako malo sem se pravzaprav v tem dolgem in kar prijaznem življenju naučila. Da, muči me občutek, da s tega sveta ne odhajam nič bolj pametna, kot takrat, ko sem postala polnoletna državljanka, in prvič volila  – ne da bi vedela, da podpiram strašni jugoslovanski totalitarizem enega največji krivcev za  množične komunistične poboje in druge grozote  – med drugo svetovno vojno in po njej v Jugoslaviji  –  vse do osamosvojitve in demokratizacije.

Da je vse to o moji neseznanjenosti z resnico o sedanji prevladujoči levi politiki EU in v Sloveniji res, bom prav kmalu še enkrat dokazala na prvih volitvah, verjetno v parlament EU 2024. Dejstvo je namreč, da se mi niti ne sanja, kakšno je v resnici politično stanje v EU.  Če sklepam po tem, kako smo v Sloveniji  –  na lastni koži –  občutili delovanje EU in delo slovenskih politikov v Bruslju, pa lahko mirno potrdim, da sta nespoštovanje in nestrpnost do slovenskega naroda pri glavnih – pretežno levih – politikih EU in pri politikih v sedanji moderni liberalni (neokomunostični) slovenski vladi zame približno  enako nesprejemljivi.

Tuje in sovražno, prav okupatorsko, se mi zdi politično prepričanje politikov v EU in v naši neokomunistični vladi, da morajo biti naša prva skrb najbolj ranljive manjšine in skupine, ne pa večinsko – če sploh je še takšno – slovensko avtohtono prebivalstvo ali slovenski narod. Tudi ko bi živela še sto let, moje srce nikoli ne bi moglo čutiti največ ljubezni – veliko več kot do slovenskega naroda – do vse večjega števila  afriških, azijskih in drugih migrantov, vseh mogočih “izbrisanih”  (čeprav  imajo ti vso pravico do nepriznavanja in preziranja samostojne Slovenije). Prav tako ne bi nikoli sprejela takšne politike,  ki bo zagotavljala   istospolnim posvajanje  morebitnih sirot brez staršev, ne bodo pa imeli te pravice njihovi dedki in babice.

 Zame tudi  ni sprejemljivo zlonamerno uveljavljanje evtanazije, ki naj bi svet “odrešila” vseh trpečih, predvsem pa nekoristnih in odvečnih. Slovenskemu narodu že tako v zgodovini ni bilo prizaneseno z množičnim pobijanjem, pa se zanj zaradi tega ni prav nič izboljšalo. Več kot so različni narodovi sovražniki, tuji in domači, pobili odvečnih Slovencev, slabše so živeli tisti, ki so se ostali.

Naj to naštevanje zame nesprejemljivih odlik moderne liberalne ali neokomunistične politike  končam z nekaj besedami  o drogah in o  tem, da politiki v EU, tudi slovenski, dovoljujejo milijardno in milijardno mednarodno trgovino s temi morilskimi strupi. Droge – prav tako kot migracije in spolno sprevržene  metode uničevanja  družine –  neusmiljeno uničujejo evropske narode, tudi malo številčnega slovenskega. Neizpodbitno je  dejstvo je, da je postala pravica do zasvojenosti z mamili ena glavnih človekovih pravic.  Seveda ima to za posledico ustrezno socialno pomoč vsem tistim, ki zaradi drog niso  sposobni za normalno  delo, temveč samo še za aktivistično delovanje v nevladnih organizacijah, večinoma takšnih, ki podpirajo  s skrajno levo politično usmeritvijo.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine