Piše: Franc Bešter, Besnica
Za začetek bom navedel en stavek, ki se nanaša na ta fenomen, iz knjige RŽVB, in tudi v nadaljevanju se nameravam dosledno držati resnic iz teh Sporočil (»Pogovori z Jezusom«): »Ponoči pridem k tebi, dvignem te k Sebi in ti dam videnje«.
Ponoči: tu nameravam pisti o nočnih videnjih, torej o videnjih v ( lucidnih, se pravi jasnovidnih) sanjah, v katerih torej stvari lahko vidimo »jasno« in si jih zato lahko zapomnimo v vseh detajlih.
Pridem k tebi, dvignem te k Sebi: takšno videnje daje Bog, ki se nam ponoči približa in nas dvigne k Sebi. Se pravi, da gre pri videnjskem stanju za večjo bližino Boga. On nas »dvigne«: ker je On zgoraj in mi spodaj, in nedvomno dvigne našo dušo, ne telesa. Dušo lahko dviga le Duh, iz obojega pa sledi, da gre pri videnjih za izrazito duhoven (metafizičen) fenomen.
O sanjah in videnjih so bile napisane že debele knjige, kar ni čudno, saj je znano, da ni spanja brez sanj. Znana razlaga zanje iz preteklosti, morda še najboljša, je židovska kabala, po tem učenju so sanje opažanje dogajanja na astralnem planu eksistence. Iz novejšega časa pa imamo Jungovo teorijo o kolektivnem nezavednem. To »nezavedno« in astralni svet kabale sta dva izraza za isto!
Vendar, pri vseh teorijah gre za človeške mentalne konstrukte, meso in kri (razum) pa ne moreta spoznati resnice, kot pove Jezus, in zato naroča, naj ne hodimo pit vode človeških teorij, ki izvirajo iz racionalizma, naj raje okušamo vino njegovega nauka. Tukaj torej nameravam priti do resnice o videnjih z neko novo spoznavno metodo, s pomočjo resnic Kristusovega nauka, in On pove tudi: »Nihče ti ne more dati večjega znanja kot Jaz«. Tu se torej hočem dosledno držati resnic iz knjig RŽVB, ki se nanašajo na videnja, in z njihovo pomočjo odgovarjati na vprašanja kot: zakaj jih sploh imamo, zakaj nam jih Bog daje, kaj nam z njimi hoče povedati, za kakšen jezik tu v resnici gre… .
Preseganje razsvetljenstva
Z naprednejšim znanjem za po-moderno dobo. Tu bo treba najprej ponižno priznati, da razum ne more razsvetliti teme sveta (z resnico). Najti neko resnično pot do resnice. O čem? Racionalizem npr. gradi na postavki, da je s pametjo (in njenimi dosežki) mogoče spoznati resnico o dogodkih sveta. Spoznati, da to (zaradi njihove kompleksnosti) ni mogoče, vendar pa neka pot do te resnice mora obstajati, sicer smo obsojeni na nezdravi skepticizem, na temo nevednosti, oropani vsake notranje opore in brez življenjske usmeritve. In videnja so edina pot, ki jo tu vidim, ker si ne znam predstavljati druge možnosti, kako videti konkretne dogodke sveta. Pri videnjih pa gre za osvajanje sveta Duha in jezika Duha, za odpiranje oči duše v absolutno torej, v absolutno zgoraj in znotraj. Mislim, da je čas dozorel, da naredimo ta korak: če je moderna skonstruirala trodimenzionalni prostor (zelo koristno miselno orodje!) in ta prostor do kraja raziskala, potem je čas, da sestopimo v to »višje« (kjer ne gre za neko višjo dimenzijo!). To je nujno tudi zato, ker je moderna izvedla revolucijo v razvoju orodij (izumila VRO) in s tem močno spremenila dogajanje na svetu (resnica o njem se nam še bolj izmika!). Ta revolucija zahteva tudi revolucijo glede poti do resnice, in druge poti kot skozi videnja ne vidim. Seveda je to področje obsežno in ta problematika je zahtevna, zato tu lahko le bežno nakažem najbolj temeljne resnice o videnjih, kakor so podane v knjigah RŽVB.
Resnica o dogodkih sveta
Preseči razsvetljensko spoznanje, in filozofsko spoznanje je takšno. Do resnice po poti filozofije. A če »meso in kri ne moreta spoznati resnice«, po tej poti ni mogoče do nje. Tu nameravam nakazati pot s pomočjo Duha in duše: »Moje poučevanje ni kot filozofija. Prihajam k tebi in te poučujem kakor Duh uči duha«.
In smatram, da je do resnice o dogodkih sveta tudi mogoče priti na ta način, to potrdi naslednji stavek: »Moj Sveti Duh resnice vam razodeva, kaj se dogaja na svetu…«. Duh je tu imenovan »Duh resnice« ravno zato: ker ljudem razodeva resnico o dogodkih sveta. To pa lahko zato, ker (edino!) Duh lahko dogajanje pozna in ker je nosilec Modrosti (Besede, ki je Resnica), Bog kot Beseda namreč deluje v Duhu: »Od mojega Duha boš prejel vse, kar ti imam povedati«.
Pot do te resnice pa so po mojem lahko edino videnja, kajti konkretne dogodke lahko gledamo edino skoznje.
Jezik Duha
Pri videnjih gre vsekakor za jezik Duha: »Videnje nastane, ko se moj Duh sreča s tvojim duhom«. In ker je to način, na kakršnega Bog govori, jih moramo imeti za besede Boga oz. za način, na kakršnega prihaja k človeku njegova Beseda. In če Bog ta jezik (Duha) uporablja za razodevanje resnice o dogodkih sveta, pomeni, da ta jezik to tudi zmore, kar pomeni, da je dovolj močan. Zakaj človeški jezik tega ne zmore? Ker je dogajanje sveta nekaj mnogo preveč kompleksnega, mnogo stvari v njem se nam stalno skriva, zakriva, izmika, zlasti tisto, kar ga generira (in tisto je najpomembnejše!), in vsako dogajanje je tudi nekaj skrajno dinamičnega in nepredvidljivega. Človeku naše dobe, ki se je opremil z moderno znanostjo in tehniko, je sicer postalo dostopno več, iznašel je celo nov jezik – vizualnih znakov (fotografija, film), a kljub vsemu: zelo zoženo spoznavamo in zelo zoženo (nepopolno, fragmentarno) opisujemo. Pri jeziku Duha (in zato tudi pri videnjih) pa gre za celovitost, za celovito spoznavanje in opisovanje, a iz tega neogibno sledi zahtevnost za razumevanje – ker pripoveduje tudi o stvareh, ki jih mi ne poznamo, za katere ne vemo. Na kratko: tega jezika se je treba učiti vse življenje!
Odkod moč tega jezika? Ker gre pri (nočnih) videnjih za jezik podob-simbolov in ker zanje velja, da je zakladnica zanje neizčrpna, in takšni so tudi dogodki sveta: vsak je enkraten, neponovljiv. In vsakega gradi neka neizmernost, le-to pa lahko nakaže le simbol. In ker te podobe (objekte) videnjskega sveta gradi Duh, ki je ne-snov (ni »prah Zemlje«), ki je živa Voda, zato skrajno gibek in zato lahko opisuje tudi notranjo dinamiko vsakega dogodka.
Vendar, Jezus v Sporočilu pove tudi, da »smo izgubili čut za jezik Duha«. Se pravi, da sodobni človek nima jezika za opisovanje dogajanja, in kot eno od nalog za novo dobo vidim tudi v osvajanju tega jezika.
Videnja kot božja znamenja
»Ob tebi stojim in ti dajem znamenja. Ravnaj se po njih«.
»Sanje in videnja dajem mnogim med vami. To so moja današnja znamenja«.
Bog človeku daje znamenja, ker je navzoč in ker je Beseda. Za kaj naj jih človek v življenju uporabi? To razberemo npr. iz naslednjega stavka: »Niste sledili znamenjem moje krvi, ki sem jih pustil za sabo kot kažipote«.
Znamenja božje krvi: božjega Duha. Ta stavek pove, da Bog na nek način hodi in za sabo pušča znamenja, ki so kaži-poti, se pravi, da nam z njimi kaže pot. To je hoja pred človekom: »Jaz sem Luč sveta in hodim pred vami«. Ker hodi pred človekom, lahko človek hodi za to Lučjo, ji sledi. Hodi kot Luč: na nek način sveti. Sveti tako, da človeku kaže pot – hoje za Besedo, torej za Kristusom. Kaže z znamenji svojega Duha. S tem smo prišli do dodatnega odgovora, zakaj Bog človeku daje videnja: z njimi človeka kliče na neko (posebno) pot, mu kaže to pot, ga vodi po tej poti (teh poteh). S tem smo prišli tudi do nekega novega načina odločanja – s pomočjo Duha. Odločanje: za delovanje – v neki smeri, se pravi za hojo po neki poti, in Duh nas vsekakor hoče voditi po poteh hoje za Kristusom.
Videnja kot milosti in blagoslovi
»Danes se otroci iz moje Hiše posmehujejo tistim, ki sem jih Jaz blagoslovil in jim dajem videnja. Lahko rečem samo: doba brez vsake vere!«
Ta dva stavka iz knjige RŽVB povesta marsikaj. Najprej to, da Bog človeka, ko mu daje videnja, s tem blagoslavlja. Torej: videnja moramo imeti tudi za božje blagoslove. In kaj so blagoslovi? To je delovanje (govorjenje) Boga, s katerim On človeka podpira, ga varuje, mu pomaga. Da pa se kljub temu danes celo otroci iz njegove Hiše (verniki Cerkve) temu posmehujejo. Doba brez vsake vere. Te besede povedo, da človek, ko verjame v ta znamenja in jih v življenju uporabi, s tem pokaže vero. A naša doba je brez vere, tudi zato, ker to zavrača, Jezus pove za vzrok: v Cerkvi se to (kar prihaja od Duha) zavrača zaradi racionalizma, in zaradi racionalizma (kuge tega časa) je tudi naša doba do tega ravnodušna.
Videnja moramo nadalje imeti tudi za božje milosti (nadnaravne darove), to jasno sledi iz naslednjih besed: »Komur dajem svoje znamenje, tega želim razsvetliti s svojo milostjo«. Bog daje človeku milosti zato, ker ga hoče razsvetliti, se pravi pregnati neke vrste temo. Logično je, da videnje človeka razsvetli, če videnje ustvarja Duh, ki prinaša Besedo, ki je Luč. In ta Luč lahko razsvetli človeka na dva načina: tako, da mu razodeva resnico o dogodkih sveta, in tako, da mu (po)kaže pot. Beseda kot Luč hodi pred človekom in za sabo pušča znamenja kot kažipote. Hodi pred človekom: to lahko pomeni edino to, da gre v njegovo prihodnost, in sicer tako, da mu to prihodnost razkriva, kaže mu jo v obliki svojih načrtov zanjo: »Resnica (Beseda!) vam bo vedno pokazala svoje načrte takšne kot so«. Ti božji načrti so lahko samo načrti za prihodnje dogodke človekovega življenja, in če mu Beseda kot Pot kaže pot, je to nujno pot, ki je še pred človekom, in je nujno iz prihodnjih dogodkov človekovega življenja. Beseda, ki jih ne skriva, mu jih kaže, v obliki svojih načrtov zanje, in s tem uči človeka hoditi po svojih stopinjah. Videnja imamo torej tudi zato, in njihova vsebina se mnogokrat nanaša na to, na prihodnost, kar potrjuje tudi izkustvo.
To, kar prihaja od Duha
Videnje nastane, ko se božji Duh sreča z našim duhom, torej moramo (tudi nočna!) videnja (lucidne sanje) imeti za nekaj, kar prihaja od Boga, po njegovem Duhu. In če naj bi prišli do resnica o dogodkih sveta (in nek pregovor pravi, da ni nič močnejšega od resnice!), je to mogoče samo na ta način: da to sprejemamo in skušamo (vsaj delno) razumeti. Jezus naroča: »Ponižno sprejmite, kar vam daje Duh, njegova Dela in skrivnosti«. Gre za konkretne dogodke sveta (z vsem, kar jih gradi – osebe, stvari…), in jasno je, da resnice o tem ni mogoče spoznavati preko nekih občeveljavnih načel iz Svetega pisma in iz pravil, ki jih svojim vernikom oznanja Cerkev. To je mogoče samo preko Duha, s pomočjo Duha.
Še toliko bolj potem to velja za spoznavanje (odkrivanje) volje Boga. Duh je torej tu še bolj potreben, in Bog Ga res pošilja: »Danes moj Sveti Duh milosti prihaja, da vam podari popolno spoznanje moje volje«.
Duh milosti! Bog nam daje milosti tudi zato, da bi z njihovo pomočjo spoznali voljo Boga: »Prejel si milosti, potrudi se spoznati mojo voljo«.
Videnja kot božja znamenja, ker jih moramo imeti za milosti, so nam torej dana tudi za spoznanje te Volje, za kar pa se moramo tudi potruditi. Ni lahko razumeti jezik Duha! A pred očmi moramo imeti tudi naslednjo resnico iz knjige RŽVB; »Naj bo moja volja bistvo tvojega vsakodnevnega življenja«. Torej, volja Boga naj bi bila v našem življenju nekaj najpomembnejšega.
Volja! Kaj On želi, hoče od nas – da naredimo zanj, kje in kako naj Mu torej služimo. Bogu pa služimo na poti (poteh) hoje za Njim, za Besedo. Pri spoznanju te volje in spoznanju te poti gre torej za isto, in oboje nam Bog hoče dati spoznati po Duhu in po svojih znamenj9h, ki nam jih daje po Duhu.
Vendar, ta znamenja moramo imeti (tudi) za milosti (darove), iz česar pa sledi, da so nam nekaj (od zgoraj) podarjenega. Ne moremo jih izsiliti, niti časa prihoda niti njihove vsebine (sporočila). Poleg tega Jezus v Sporočilu jasno pove, da jih mora človek na nek način zaslužiti, Bog želi nek prispevek z njegove strani: »Ni milosti brez trpljenja«. Kliče jih tudi naša molitev: »Prosite za moje milosti, prosite za moje blagoslove, in dal vam jih BOM!« In še: »Učenec mora sodelovati z Ljubeznijo, sicer mu bom odtegnil vse svoje milosti«. Z Ljubeznijo (z Bogom) so-delujemo v hoji za Kristusom, ta pot nam torej naklanja tudi več videnj kot božjih znamenj. To potrjuje tudi naslednji stavek: »Če se odločiš zame in stopiš na pot Kreposti, ki te bo vodila k Meni, ti bo Duh naklanjal Modrost (Besedo!) v izobilju«.
Po – razsvetljenska paradigma
Prepričan sem, da je moderna v svojem razvoju prišla do točke, ko je na nas, da razsvetljensko paradigmo presežemo, na nek način nadgradimo. Tu je treba najprej začeti s premagovanjem racionalizma: priznati, da luč razuma ne more razsvetliti teme sveta. Da je edina dovolj močna Luč Beseda, ki prihaja po Duhu. Razum ne more spoznati resnice, a resnica nam je vseeno dostopna. Pri vsakodnevnem odločanju nam je pomembna (potrebna) resnica o dogajanju sveta. To resnico pozna le Duh, kar že kaže na to, da se je treba odločati s pomočjo Duha, v tej luči je treba razumeti naslednje besede: »Naj tvoje srce vodi Duh«. Duh resnico o dogajanju sveta tudi razodeva, a iz tega dejstva sledi še nekaj zelo pomembnega: da smo s tem prišli tudi do jezika, ki je (edini!) dovolj močan, da lahko opisuje nekaj tako kompleksnega kot so dogodki sveta, še več, da razodeva resnico o njih. To je lahko le jezik Duha, in takšen jezik je tudi jezik nočnih videnj, vendar, glede tega nas Jezus opozori: »Izgubili ste čut za jezik mojega Duha«. Vsekakor zardi racionalizma, zaradi te kuge moderne dobe smo postali do tega ne le ravnodušni, racionalizem nas je tudi onesposobil, da bi ta jezik razumeli: »Zaslepljeni z racionalizmom ste pozabili na božje čudeže in božje poti«. Zato je pomembna in težka naloga za po- moderno tudi osvajanje tega visokega jezika podob – simbolov. Ker pa je prihajanje Besede po Duhu dar (milost), ki nam je dan, če hodimo (ali vsaj želimo hoditi) za Besedo, sledi, da bo v novi dobi nekaj ključnega iskanje te poti, hoja po njej, vztrajanje na njej. Ta pot vodi dušo v božje Srce, ki »je edini resnični dom vsake duše«, torej k njenemu vzvišenemu cilju, ki je zato izvor resnične, trajne sreče za človeka in ki zato življenju daje smisel.
Obenem je pa ta pot tudi pot do resnice o dogajanju sveta, ker Duh na njej daje človeku Besedo v izobilju. Ta resnica je nekaj najbolj dragocenega, in danes, ko so VRO tako globoko in usodno spremenila dogajanje sveta, je to še toliko bolj. Zato je moderna z znanji (in tudi z izgubami), ki jih je dala, pravzaprav ustvarila pogoje za to, da stopimo na to pot: iskanja te resnice in osvajanja jezika Duha. Res je, ta pot (hoje za Besedo) zahteva tudi odpoved in sprejemanje križa (trpljenja – ker le-to daje milosti, da po njej lahko zvesto hodimo), racionalizem in materializem, ki označujeta našo dobo, pa sta tu velika ovira. A nesreče in katastrofe, ki prihajajo in bodo še prihajale, bodo vedno več ljudi prisilile, da bodo pripravljeni radikalno spreminjati svoj način mišljenja in življenja.
Mislim, da razni »zeleni prehodi« niso rešitev, gotovo je tudi, da človeštvo ne bo moglo stalno povečevati porabo energije, izhod vidim v prehodu v novo obliko civilizacije, kjer bosta vrednoti odpoved in varčevanje, ne pa potrošništvo, kjer najvišja vrednota ne bo Denar, ampak Življenje v božjem Srcu. Pridobivanje denarja, služenje Denarju prekomerno obremenjuje okolje in uničuje naravo, obenem pa človekov duh v tem ne more najti potešitve. Eliminirajmo te nestvarne »potrebe« z usmerjanjem k višjim ciljem, če bo civilizacija gradila na tem, bo do okolja mnogo prijaznejša.
Življenje v videnjskem svetu kot Življenje v Besedi
Sanje in videnja so način, kako Bog človeku govori, se pravi način, kako k človeku prihaja njegova Beseda. Beseda pa je Bog in Bog je Presveto Srce. Ko človek (kot duh) živi v videnjskem svetu, živi v Duhu in v Besedi in zato v božjem Srcu. To potrjuje tudi naslednji stavek RŽVB; »Ko je duša nosilka Besede, poseduje Boga in nebeško Kraljestvo je njeno«. Življenje duše v tem svetu je oblika njenega Življenja v Presvetem Srcu, zato tam »onstran« lahko prejema vse tisto, kar to Srce duši lahko daje, to pa je npr. tudi Bogastvo Boga: »Črpaj iz mojega Srca, zajemaj iz njegovega brezmejnega Bogastva! Želim, da začnete spoznavati moje Bogastvo. Svojega Bogastva ne skrivam pred vami. Ni Mi težko prekriti te s svojim Bogastvom, ker nikoli ne preneham dajati samega Sebe vsem vam«.
Ko živimo v videnjskem svetu, se zgodi še nekaj: »Tvoj duh se utelesi v mojem Duhu, v Meni, Kristusu (v Besedi)«. Da, takrat, v nočnih videnjih, se res zgodi utelešanje našega duha, to potrjuje izkustvo, ko sebe doživljamo kot živečega in delujočega v nekem novem telesu. In božje Srce je tudi kraj svobode za dušo, v njem ona leta svobodno kot golobica. Gre za notranjo svobodo, ki je edina resnična svoboda človeka.
Vračanje izgubljene metafizike
Človek z znanji, ki so ustvarila moderno, ni samo pridobil, je tudi ogromno izgubil. Značilnost teh znanj je med drugim, da povzročajo rušenje metafizičnih temeljev. Obenem pa ga (zaradi tega) pridiganje Cerkve ne nagovarja več in »stari kvas« Svetega pisma ga ne prepriča več. Vzrok je tudi v inflaciji in »zastarelosti« besede (zaradi novih medijev, ki jih je dala tehnika). Posledice (teh izgub) so težke in hude: odtujenost, izguba smisla… . To se pogubno odraža v odnosu do življenja, v načinu življenja, v vzgajanju mladine… .
Mislim zato, da bo človek spet začel verjeti v metafizične stvari (Boga, dušo, Duha…) le, če bo o tem imel dovolj neposrednega izkustva. Kot edino pot do tega (vsakodnevnega) izkustva pa vidim ravno v (nočnih) videnjih.
Revolucija v razvoju orodij (VRO) je pustila za sabo »divjino in opustošenje na Zemlji«. Nered v družbi, opustošenje v dušah. S tega vidika moramo imeti civilizacijo za propadlo, zato moramo začeti ustvarjati novo, na kakšen način (na kakšni filozofiji, znanjih) pa zavisi od okoliščin, sredi katerih začenjamo. To pa je opisano stanje, zato potrebujemo znanje, ki bo blažilo stanje divjine v družbi in puščave v dušah. In prepričan sem, da to znanje vsebujejo knjige »Resnično življenje v Bogu« Vassule Ryden, ki sicer (glede na vsebino Svetega pisma) niso nič novega, a je znanje podano na način in v obliki, primerni za način mišljenja in način življenja človeka, ki je doživel (in še doživlja) revolucijo v razvoju orodij. Ne v vsebini, v tej novi obliki je novost »novega kruha, ki bo pritegnil moja jagnjeta in jih nahranil«, kot pove Jezus.
