Piše: Franc Bešter
Ta protest in velika kriza v šolstvu sta me spet vzpodbudila za nekaj vrstic na to temo. Kot bivši šolnik to problematiko dokaj poznam, in tu me je zato spet zmotilo naslednja: navzoči so protestirali zaradi plač in nazivov. Zakaj takšna kadrovska kriza v šolstvu (beg učiteljev)? Tu se v medijih spet izpostavljajo (pre)nizke plače, a osebno, glede na osebne izkušnje, sem prepričan, da je glavni vzrok drugje: v nemogočih pogojih dela, s sodobno mladino, kakršna pač je. Vzrokov za to porazno stanje je seveda več, kriva je tudi politika (hiperpermisivni šolski sistem, razvrednotenje učiteljskega poklica…), osebno glavni vzrok vidim v družini, čemur se tudi vedno znova izmikamo. Glavni problem tu pa vidim v permisivni (vse-dovoljujoči, razvajajoči) vzgoji. Tu bi se rad dotaknil vzrokov za tako vzgojo, o čemer se tudi ne govori, čeprav se v glavnem zanje ve.
Razvajanje
Že dolgo se ve, da je mladina Zahoda močno razvajena, in že dolgo so poznane tudi hude, celo katastrofalne posledice take vzgoje, npr. beg v droge, alkoholizem, samomori… . Zato se že dolgo vrstijo neštevilna predavanja, se izdajajo številne knjige na to temo: ve se, da je tu treba nekaj spremeniti, s tem preprečevati te škodljive posledice. Razumski argumenti proti takšni vzgoji so znani, jasni, a tu pozabljamo, da človek ne deluje samo na osnovi pameti, logosa, človeka mnogokrat še bolj usmerjajo čustva, nagoni, tudi razne nezavedne vsebine, se pravi tudi iracionalni vzgibi, tako tudi starše pri vzgoji svojih otrok. Da, takšna vzgoja, kakršna prevladuje po današnjih družinah, je v veliki meri zelo nagonsko pogojena, gre za t. i. »afenliebe«(za opičjo ljubezen). Proti temu se zato ni mogoče boriti z orodji intelekta, z modernimi vedami, ki se končujejo na -ika in -logija, ko to torej poskušajo psihologi, šolski in klinični psihologi, sociologi, didaktiki, specialni pedagogi… . Oni ne bodo mogli odpraviti zgrešene vzgoje v družinah, ker je v ozadju vsega tega nekaj, za kar mnogi vedo, česar se mnogi jasno ne zavedajo, a ta dejavnik deluje, če ne na zavestni, pa na nezavedni ravni, in vpliva na vzgojo. To so negativni učinki znanosti in tehnike na naravo in družbo. In ravno na ta globinski vzrok bi tu rad (še enkrat) opozoril. Posledica nekega razvoja v moderni dobi je izguba smisla (življenja, trpljenja) in življenje v nevarnem svetu negotove prihodnosti. Ta empirična znanost in moderna tehnika sta povzročili racionalizem in materializem te dobe, kar oboje nas ja zapeljalo v ateizem, ta pa vodi v krizo smisla in v brezciljno življenje. Tehnika je sprožila krizo okolja in ustvarila zelo uničujoča orožja – s tem pa nevarni, negotovi svet. In v takšen svet (teh kriz) so starši spravili svoje otroke, posledica je, da se jim smilijo, posledica pa je crkljanje.
Posledice
Posledice so težke in številne, o vsem tem bi se dalo pisati cele knjige. Zato bi se v članku dotaknil le ene stvari (posledice), ki sem jo spoznal iz pedagoške prakse, to je posledic za duše otrok. Ker se o njih ne govori, gotovo tudi zato, ker se jih ljudje ne zavedajo, vzrok je tudi v tem, da je v moderni dobi povsem prevladala telesna koncepcija življenja (tudi zaradi empiričnih znanosti), mnogi v obstoj duše sploh ne verjamejo več, kaj šele, da bi poznali njene lastnosti, potrebe itd.. Kot učitelj sem ugotovil, da največji del problema izhaja iz dejstva, da so otroci nesrečni, kar pa ni samo posledica neurejenih in razbitih družin, spoznal sem, da še večja nesreča izhaja iz globoke duhovne krize: oni živijo v notranji temi in suhoti, v njihovih dušah sta tema in puščava. Posledica te odtujenosti je potem njihova nemoralnost, s tem destruktivno delovanje na učni proces, in tudi rastoče nasilje po šolah.
Vse to je ena od posledic brezumnega razvajanja s strani staršev: crkljanje (tudi z materialnimi dobrinami) je vzgoja za materializem, ko se duša preda materializmu, pa s tem dovoljuje, da jo napolni tema. Zaradi tega danes mladina trpi pomanjkanje duhovnosti (odsotnost Duha v duši). Se pravi: starši crkljajo, z namenom, da bi svoje otroke osrečili, a s tem dosežejo nekaj ravno nasprotnega, spravijo jih v nesrečo. Duhovnost nujno zahteva tudi sposobnost za odpoved, in ne gre skupaj z materializmom.
Če bi se ljudje jasno zavedali, da so (tudi) duše in s tem globlje poznali svoje potrebe, bi gotovo živeli in delovali drugače, pa tudi svoje otroke bi vzgajali drugače. Veliko tega (pomanjkanje tega zavedanja) so krive ravno moderne empirične znanosti, ki so zgradile enostransko podobo človeka. V novi dobi, ki prihaja, bo zato eden od velikih izzivov tudi: zgraditi celovito podobo sveta in človeka!
Posledice za družino
Permisivna vzgoja ima za družino, ki naj bi jo razvajenčki ustanovili, številne negativne posledice. Le-ta namreč potegne za sabo med drugim odsotnost etičnih temeljev (ne-priznavanje greha), šibko voljo, vse-dovoljenost, posledica je npr., da se mladi podajo v spolnost premladi, nezreli, kar je slabo za naprej. In v zvezi niso sposobni odrekanja, vztrajnosti, potrpežljivosti, kar je tu vedno nujno potrebno. In vedno teže je tudi najti primernega partnerja (ki npr. ni alkoholik, narkoman…). Zato se ljudje navadno sploh ne poročajo, se gredo raje partnerstvo – da bi partnerja lahko kadarkoli nagnali stran. Problem je velikokrat že v tem, da mladi niso našli temelja in zgleda v družini, iz katere so izšli – danes je veliko neurejenih in razbitih družin. Na vso to problematiko je treba gledati civilizacijsko: gre za nekajstoletni razvoj, posledica katerega sta racionalizem in materializem, in tem negativnostim seveda ne podlegajo ne samo otroci, ampak tudi odrasli, pri mladini je vse samo potencirano, ker se v mlade vse močneje vtisne, in v šoli sem lahko marsikaj spoznal, kar na odraslih ne bi mogel, otroci so še bolj spontani, še ne znajo igrati kot mi in ne nosijo mask. In tu je še en dejavnik, ki, kar se tiče družine, tudi deluje negativno in permanentno deluje v naši sedanjosti: to so mediji, ki jih je tudi dala tehnika. Pri tem je treba izpostaviti najnovejši medij – internet, ki na mlade danes izvaja najmočnejši vpliv. Na njem pa ima najmočnejši (škodljivi) učinek pornografija, in ta strup se dan za dnem vliva v duše najstnikov, ki jih v puberteti zagrabijo hormoni, ki so šibke volje, katerim starši niso postavili nobenih meja, jim ne znali reči NE. O posledicah takega »izobraževanja« in takšne »spolne vzgoje« bi se spet dalo pisati knjige, a na dlani je marsikaj, npr. to, da takšna »vzgoja« ne more biti vzgoja za tradicionalno družino, za zvesto ljubezen, za zakonsko zvestobo, vse skupaj je bolj reklama proti temu, postavlja se vprašanje, čemu je poplava takšnega materiala dana na splet, osebno v njem prepoznavam delovanje satana, katerega najbolj zaželene današnje tarče so ravno mladi in družine, in on uporablja globaliste, prostozidarje in podobne tajne lože, katerih cilj je uničenje temeljev Zahoda – krščanstva, družine, vseh tradicionalnih vrednot in tudi narodov.
Posledice za šolo
Teh nekaj besed o družini sem napisal, ker stanja po šolah, vzgoje v njih, ni mogoče ločiti od stanja in vzgoje v družinah, še več, družine ne more nadomestiti in napak, storjenih v njej popraviti nobena šola! Vse to se premalo poudarja, o tem se skoraj ne govori, čeprav se za to na splošno ve. Sploh pa: družina »proizvaja material«, ki ga potem naprej obdeluje šola, in ta »material« je, milo rečeno, slab in pokvarjen.
Vse skupaj pa še dodatno kvari in poslabšuje ravno poplava pornografije na internetu, otroci dolge ure visijo na tem, na računalniku ali pametnem telefonu. Internet je že tako ali tako dokončno porušil avtoriteto učiteljev: tudi zato, ker otroci večino znanja danes ne dobijo več od njih, ampak z interneta, a tudi »spolna vzgoja« pri tem ne koristi. Predvsem jih pa le-ta obnori in poneumi, strasti, nagoni – to ne gre skupaj z logosom, zato deluje rušilno na »vzgojno-izobraževalni proces«, a dodatno slabo tudi na njihovo duhovno stanje. Povečuje temo v njihovih dušah, se pravi odtujenost. To je pravi požar, in oni so postali pokrajina brez vode, zaradi suhote v dušah. Posledica je velik nemir v učilnicah, norišnica, nemoralnosti, nasilje… . Učitelji pa se spreminjajo v krotilce, ki morajo včasih večino energije vlagati v to, da se učenci ne pobijejo med sabo. Zato se vrnimo k njihovemu protestu.
Za višje plače?
Glede na ugotovljeno ni težko prepoznati, zakaj je sodobna šola v veliki krizi, da je in bo zato tudi v vedno večji kadrovski krizi, pri čemer pa učitelji bežijo oz. se ne odločajo zanjo ne toliko zaradi nizkih plač, ampak zaradi katastrofalnega stanja v učilnicah – tukaj sem nekoliko opisal vzroke zanj. Moti me, da se na raznih protestih in tudi v medijih vedno znova izpostavlja predvsem problem plač in nazivov, pri čemer bi se učitelji lahko zavedali, da višja plača ne bo dvignila njihovega ugleda v družbi, če bodo vsake toliko časa uprizorili gonjo za kakšen odstotek višjo plačo, ne bodo pridobili na avtoriteti, prej nasprotno.
Osebno mislim, da je vse skupaj bolj pesek v oči narodu, dimna zavesa – s tem se odvrača pozornost od dejanskih problemov šole, ki so problemi celotne družbe, kajti ta (takšna) mladina je njen proizvod in njena prihodnost – in ta ni preveč rožnata. Zakaj in čemu to? Prepričan sem, da je to v službi permanentnega boja za Oblast, kjer šola morda igra ključno vlogo, ni zato v interesu politike, da bi se tu kaj bistvenega spremenilo, da bi npr. spremenili škodljivi hiperpermisivni šolski sistem. Šola naj proizvaja »material«, ki se ga bo dalo medijsko zmanipulirati, to pa so ljudje šibke volje, brez notranje opore, usmeritve, orientacije, brez temelja, na katerem naj bi stali. In tudi ni v interesu politike, da bi učitelj imel resnično avtoriteto, da bi bil »bog in batina«, ta družba in ta politika sta mu jo namerno odvzeli, in stalno mu jo jemljejo tudi starši, ki hočejo svojega ljubljenčka zaščititi, zato prihajajo nadenj z advokati ipd. Tako učitelj je in ostaja hlapec države, da ne rečem kaj hujšega (tlačan, suženj).
Zaton moderne dobe
Našo dobo označujeta racionalizem in materializem, močno smo v svojem načinu mišljenja in življenja pogojeni s tem, zaradi tega smo npr. močno pozunanjeni, in zaradi tega smo postali tudi ljudje predvsem materialnih vrednot, izgubili pa smo vse duhovne vrednote. V takšni pogojenosti smo si oblikovali tudi nek pogled na civilizacijo, na njen namen in pomen, na njene cilje. Ali je njen namen večanje udobnosti, učinkovito zadovoljevanje telesnih potreb, kar vse naj zagotavlja rast BDP, ki ga imamo celo za »indeks sreče« nekega naroda?
Ne, to ne more biti bistvo civilizacije, cilj resnične civilizacije je lahko samo človek in njegov razvoj, pri tem pa predvsem njegov duhovni napredek. Gre za duše, za stanje v notranjosti ljudi. Na tem področju pa lahko ugotovimo katastrofo: temo, puščavo, opustošenje. Glede tega je ta civilizacija popolnoma propadla. Lahko tudi ugotovimo, da so to posledice negativnih učinkov znanosti in tehnike na družbo, torej nekega razvoja v moderni dobi. Ena od teh posledic je tudi velika kriza družine, le-te so v hitrem razpadanju in propadanju. A tu gre za osnovne celice družbe, propadanje celic pa pomeni naslednje: staranje organizma. Res je: organizem te racionalistične, industrijske civilizacije se nepovratno stara, živimo v poslednjih časih moderne dobe. Ta doba je pravzaprav že mrtva, mrtva je neka znanost, ki jo je ustvarila, njen razvoj se je v glavnem ustavil, prav tako tehnični napredek. Nenehna gospodarska rast ne bo možna, so omejitve glede surovin, energije, trgov. In to civilizacijo bodo vedno bolj ogrožale še druge stvari, npr. kriza okolja, naravne nesreče, migracije, nasilje… . Prehod v neko novo dobo bo postal nujen, ta pa nujno zahteva preobrazbo načina mišljenja in življenja ter spremembo vrednot. Ali bo človek to sposoben speljati postopno in na miren način? Ali ga bo v to prisilila kakšna velika katastrofa?
