Piše: Franc Bešter
To je dogajanje v človeški družbi in v zgodovini, vsako dogajanje pa je nekaj silno kompleksnega in dinamičnega, zato je človeku nemogoče (s)poznati resnico o tem, poleg tega ima tudi jezik, v katerem jo človek skuša izraziti, zelo hude omejitve. Podajati je mogoče le nekaj fragmentarnega, pa še v to se neizbežno vpletajo človekova čustva, prepričanja, nazori… . Torej, kar bom skušal podati, je nujno nek zožen in oseben pogled, tega se dobro zavedam.
Pisati o propadanju neke kulture (Zahoda): zahtevna naloga, obenem pa ne nekaj novega. O tem je že na začetku 20. stoletja pisal nemški filozof Oswald Spengler, v dvajsetih letih tega stoletja pa indijski filozof Sri Aurobindo. Spengler je civilizacijo videl kot organizem, ki doživlja svoj vzpon, kulminacijo in zaton. Propadanje civilizacije je neizbežno, kot je neogibno (in nepovratno) tudi staranje organizma. Res je: do zdaj je še vsaka civilizacija propadla. Znaki zatona: ko ljudi zanimajo le še čutnost in materialno udobje, to je zaključil Spengler. In Sri Aurobindo podobno: opazil je, da so ljudje po svetu obsedeni z denarjem, s tem, kaj bodo jedli… . Vendar pa je puščal odprto naslednje: ali bo civilizacija po tej poti do neke dokončne katastrofe, ali ji bo uspel prehod v nekaj bistveno drugačnega. Dejstvo pa je, da je tisto, kar sta v svojem času zapazila dva navedena filozofa, v naših časih doseglo svoj višek, pravzaprav je prignano do absurda: se pravi naša ljubezen do denarja, ki je postala malikovanje mamona, naše ukvarjanje s tem, kaj bomo še dobrega in okusnega pojedli, da ne govorim o razbrzdanosti, čutnosti in naturalizmu na področju spolnosti, kjer smo postali ponovitev Sodome in Gomore, ne, padli smo še niže.
Kriza ali propadanje?
Pri pogledu na dogajanje v kulturi Zahoda (ki je svoj odločilni vpliv razširila po vsem svetu!) smo seveda pogojeni, in ker našo dobo označujeta tudi racionalizem in materializem, neogibno na vse to gledamo tudi skozi to prizmo. Posledica te pogojenosti je, da na to propadanje ne gledamo kot na nek nepovraten proces, ampak na vse to gledamo kot na neke »krize«. Propadanje: permanenten proces. Kriza: nekaj prehodnega. Vse to zaradi našega racionalizma in materializma. Zakaj?
Racionalizem: postavljanje Razuma na prvo mesto, odtod tudi Človeka in njegovih dosežkov (moderna znanost, tehnika) na to mesto. Človek – bog in njegovi dosežki bodo zagotavljali nek neomejen »napredek«. Se pravi, človeštvo bo permanentno napredovalo, kljub občasnim krizam, ki so zgolj nekaj prehodnega. Novoveški mit napredka. Materializem: življenjska filozofija, po kateri mora človek najprej poskrbeti za zadovoljevanje svojih telesnih potreb. Iz nje izhaja tudi neko pojmovanje civilizacije: njen primarni cilj in namen naj bi bil zagotavljati pogoje za zadovoljevanje teh potreb. Njena »naprednost« se zato meri po tem: koliko teh ugodnosti in udobnosti je človeku sposobna ponuditi. Zato, ko danes govorimo o »krizi«, jo zaradi svojega materializma vidimo kot stanje, ko so te stvari slabše zadovoljene.
Tu nameravam predstaviti svoj osebni pogled na vso zadevo, in pri tem imam našo današnjo pogojenost z racionalizmom in materializmom za nekaj izrazito negativnega, s tem pa tudi takšen pogled na civilizacijo – za nekaj zmotnega, napačnega. Najvišji cilj civilizacije naj bi bil, po mojem, razvoj človeške osebnosti, predvsem njegov duhovni napredek, razvoj zavesti, izgrajevanje duše, rast v Duhu. Vse to pa se nanaša na področje notranjega, a tu se srečamo še z nekim problemom: s pogojenostjo s pozunanjenostjo. Zaradi nje nam je to nekaj nepomembnega, tudi težko razumljivega.
Pogojenost s pozunanjenostjo
Od renesanse naprej se zahodni človek vedno bolj obrača k zunanjemu (srednji vek je bil ponotranjen). Perspektiva, merjenje, rojstvo materialistične znanosti. V naslednjih stoletjih se je ta pozunanjenost samo še stopnjevala, danes živimo v časih prav absurdne pozunanjenosti, ko večina ljudi verjame le še v to, kar vidijo s fizičnimi očmi in česar se lahko dotaknejo s telesom. Ljudje se oprijemajo tega (vidnega, materialnega, a minljivega) sveta. Zato jim je duhovnost, ki se nanaša na področje duše, nekaj težko razumljivega, pravzaprav neobstoječega, mnogim je to »nič«.
V to današnjo pozunanjenost sta nas privedli predvsem moderni znanost in tehnika. Znanost: ker preučuje zunanji, materialni svet. In te se po šolah učijo VSI! Tehnika: upravljanje tehnike, življenje z njo, spet zahteva obračanje vse naše pozornosti, zaradi njene zapletenosti, k zunanjemu. A duhovnost, duhovno življenje, življenje duše je nekaj, kar se dogaja na področju notranjega. Toda, ali se sodobni človek sploh še zaveda tega: obstoja duše in obstoja tega (absolutno) notranjega? Lahko ugotovimo, da so znanja moderne dobe vodila v pozabo ali celo odkrito zanikanje vsega tega, ne le to, na človeško dušo delujejo izrazito škodljivo, rušilno, celo uničujoče. Ker na civilizacijo ne gledam skozi prizmo materializma, ampak v luči duhovnega razvoja človeka, smatram, da so ta znanja sprožila propadanje civilizacije v tem njenem notranjem bistvu, in glede na to današnje stanje v njej (postala je kultura duhovne smrti) jo moramo imeti za dokončno propadlo. Zaradi svoje pogojenosti s pozunanjenostjo pa večina njenih pripadnikov tega propada ne opazi in tudi ni sposobna opaziti.
Nakazati želim, zakaj in na kakšne načine znanja naše dobe delujejo na dušo škodljivo.
Znanja naše dobe
Ona pogojujejo naš način mišljenja in podobo sveta, v kateri živimo. In katera (kakšna) je tu najbolj ključna? Ljudje seveda najbolj verjamejo (zaupajo) takšni znanosti, pri kateri so stvari »dokazane« in eksaktno opisane, ki je najbolj uporabna, koristna. To pa so moderne empirične znanosti, zlasti fizika in kemija. Ti dve vedi sta tudi najbolj ključno pomagali ustvariti vso tehniko, ki »deluje« in nam služi. Da, to je znanost za tehniko – dodaten razlog, da verjamemo vanjo. Njen velikanski vpliv pa izhaja še iz dejstva, da se je po šolah učijo vsi. V tej (tehnični) civilizaciji se je tudi moramo učiti: to znanost rabimo pri izdelavi tehnike, pri upravljanju tehnike, pri popravljanju tehnike.
Tu bom nakazal, zakaj je to znanje škodljivo za dušo. Najprej: ono zamaje vero v sam njen obstoj ali vodi celo v njeno zanikanje, ker gre za materialistično znanost, ki priznava samo tisto, kar je »dokazano« – z njeno metodo, zato priznava samo materijo, pri človeku samo telo, ne pa duše v njem. Če v dušo ne verjameš, pa je jasno, da si ne boš prizadeval delovati tako, da bi deloval tudi za dušo, za njeno dobro, za tisto, kar potrebuje… . In seveda še manj poznaš njene potrebe, in kaj je lahko zanjo tudi škodljivo. Ne zaveda se zato, zakaj in na kakšen način znanja moderne dobe lahko delujejo na dušo pogubno. O tem sem tu že pisal: gre za kugo racionalizma, ki je smrtonosna za dušo. Zakaj to znanje povzroča to kugo? Ker gre za racionalistična znanja, se pravi v njihovi osnovi je neka filozofija, po kateri Razum lahko spozna resnico, zato jih večina razumeva in sprejema tako: s pomočjo te Znanosti, z njeno spoznavno metodo, je mogoče priti do resnice – o naravi, o svetu, se pravi odkrivati naravne zakone takšne kot so. In kakšna je ta »resnica«? To je svet samo-materije, torej brez sleherne metafizike (brez Boga, Duha, duše…). A ne gre samo za to. Če človek svoje možgane okuži s tem znanjem, se stanje v njih nujno prenese v dušo (v srce – srce generira misli!). To znanje pa navaja ljudi k postavljanju Razuma na prvo mesto. Ker ta Znanost (ki je delo Razuma!) odkriva naravne zakone, je »božanska«, zato je takšen tudi Razum in ga velja postaviti na to mesto, v srcu – na mesto, ki pripada Bogu. S tem na to mesto postavi tudi človeka kot nosilca Razuma, to pa je ponavljanje izvirnega greha, ki duši prinaša smrt. Racionalizem je kuga moderne dobe.
Vendar pa je za dušo močno škodljiva tudi tehnika, ki jo imenujejo tudi »praksa znanosti«. Moderna tehnika: visoko razvita orodja (VRO). Slabo deluje na dušo iz več vzrokov in na več načinov. Najbolj morda z materializmom: tehnika ustvarja uživaško potrošniško družbo. Racionalizem in materializem sta nas zapeljala v ateizem, le-ta pa je seveda strup za dušo. Tehnika povzroča služenje Denarju (mamonu, zemeljskemu bogastvu) – denar zahteva njen nakup, njen pogon, vzdrževanje in popravljanje. Kjer se služi Denarju (ali se ga celo časti!), pa ne more biti služenja Bogu.
Nadalje: delo (delovanje) s tehniko je dokaj zahtevno, zapleteno, povzroča veliko skrbi, človeško misel stalno usmerja k zemeljskemu (nižjemu). Skrbi: misli, ki se nanašajo na to (materialno), kar pa obtežuje srce, da se potem teže dviga k višjemu (k duhovnemu, k Bogu). Na kratko: vse skupaj duše zasužnjuje, jim jemlje svobodo. Tehnika nadalje prisiljuje človeka, da glavo napolni z neštevilnimi faktografskimi podatki (številkami, formulami, znaki, ikonami, grafi…), to mora, če naj sploh deluje z njo, vendar: v glavi potem začne primanjkovati »prostora« za kaj drugega. Predvsem postane problematično »shranjevanje« podatkov (znanj), ki se nanašajo na duhovne (metafizične) stvari – tu gre za dva medsebojno zelo oddaljena spoznavno-miselna svetova! Na kratko: človek te civilizacije je v nekem pogledu zelo razvit, vendar enostransko. Izobražen predvsem kot človek (tehno)znanosti in streniran (izvežban) predvsem kot človek VRO. In takšen (enostranski) je tudi razvoj te civilizacije, predvsem v zadnjih sto letih. Kakšne so posledice?
Posledice učinkov teh znanj
To je imelo globinske in tudi zelo rušilne posledice za dogajanje v tej civilizaciji v tem času. Neka znanja in nek način mišljenja – vse to lahko marsikaj omogoča, a obenem začne marsikaj onemogočati. Značilnost znanj, na katerih gradi svojo civilizacijo človek moderne dobe je, da povzročajo rušenje religiozne zavesti, da otežujejo izgradnjo te zavesti. In če pojmujemo kot najvišji cilj civilizacije razvoj človeka, predvsem njegov duhovni napredek (dvig zavesti), moramo zaključiti, da ta znanja povzročajo propadanje civilizacije. Propadanje na področju duhovnega, moralnega. Duhovnost, moralnost: to dvoje je povezano, soodvisno! Posledica je izginjanje prejšnjega reda v kulturi, naraščanje kaosa, pojav masovnega ateizma, posledica vsega skupaj pa so potem pojavi, ki jih moramo imeti za civilizacijske zlome: svetovne vojne, pojav zmotnih ideologij in totalitarnih režimov. Seksualna revolucija, razkroj tradicionalne družine, globalizem in kulturni marksizem. Današnje stanje, ki ga živimo, je rezultat vsega tega dogajanja. Tehnika nas je obdarila z neštevilnimi ugodnostmi in udobnostmi, a ona zmore dati (predvsem, samo) tisto, kar potrebuje telo, ob tem, ko smo dobili ves ta luksuz, pa smo tudi ogromno izgubili. Tehnika ne zmore dati tistega, kar potrebuje duša. Ta razvoj je pustil za seboj stanje velikega nereda v družbi in strašnega opustošenja v dušah. Duhovno katastrofo. In jasno je, da zaradi tega nereda potem tudi politika in ekonomija te civilizacije teže delujeta.
Danes so se začeli kazati negativni učinki tehnike na naravo. Dolgo smo pred tem tiščali glavo v pesek. Jasno, človek bi od nečesa rad videl samo koristi, a na tem svetu vsaka stvar potegne za sabo tudi negativnosti. Tako tudi te opisane učinke na družbo. Danes smo začeli govoriti o »zelenem prehodu« in »trajnostnem razvoju« – ugotovili smo, da na ta način in po tej poti ne smemo več naprej. A okoljske probleme nameravamo spet rešiti s tehniko, z novo, drugačno. Toda na dlani je, da bo tehnika tudi začela generirati neke probleme, čeprav drugačne, in jasno je tudi, da proizvodnja (poraba) energije ne bo mogla rasti nekam v nedogled, se pravi, da je razvoj, temelječ na tem, naletel na meje. Sicer pa jaz osebno v t.i. »zeleni prehod«, iz več razlogov ne verjamem, mislim, da nas lahko reši (tudi zaradi katastrofalnega stanja v družbi, ne le zaradi problemov z viri in okoljem) edino prehod v neko novo obliko civilizacije, se pravi v kulturo z bistveno drugačnimi cilji in vrednotami, predvsem bo treba najprej povrniti tisto, kar smo zaradi nekega razvoja izgubili.
