Piše: Franc Bešter
Ta doba je zašla v brezizhodnosti na vseh področjih življenja. Dokaz tega so krize, ki v zadnjih letih prihajajo ena za drugo (finančna, migrantska, zdravstvena, sedaj ukrajinska), te pa bodo v bližnji prihodnosti še prihajale. Te krize so znamenje, da ta civilizacija, ki že nekaj stoletij gradi na moderni znanosti in tehniki, zaradi česar je postala »racionalistična in industrijska«, zahaja v slepe ulice, upam si trditi, da tudi zaradi te enostranosti. Če bo zaradi kriz te civilizacije konec, se postavlja vprašanje, kakšno obliko civilizacije naj bi na tem začeli graditi. Gotovo pri tem je nekaj: to bo zahtevalo radikalno preobrazbo načina mišljenja in načina življenja. A ljudi masovno pripravijo do česa takega samo velike krize in katastrofe, zato bo eden od njihovih pozitivnih učinkov tudi ta.
Način mišljenja in način življenja: v naši dobi ju ključno pogojujeta znanost in tehnika – najvišja dosežka moderne dobe. Vendar pa ta njun vpliv ni bil samo dober, danes že veliko govorimo o vplivih tehnike na naravo (onesnaženje, klimatske spremembe), mnogo manj se zavedamo (če sploh) negativnih njunih učinkov na družbo. Znanost in tehnika povzročata npr. racionalizem in materializem, ki vodita v ateizem, ta pa, med drugim, povzroča naraščanje nereda, kaosa v družbi. Res, če pogledamo na dogajanje v naši civilizaciji nekako od začetka prejšnjega stoletja naprej, lahko opazimo izginjanje prejšnjega reda, prisotnega še v 19. stoletju. Dve svetovni vojni, ki sta izbruhnili na evropskih tleh, sta imeli več vzrokov, a eden od njih je bil gotovo tudi v vedno večji moralni krizi evropskega človeka. Potem pojav komunizma – korak nazaj v civilizaciji! Po drugi svetovni vojni so sledila določena »zlata leta«, prihod blagostanja, zaradi obnavljanja porušene Evrope in velikega napredka tehnike, v katerem je bila ta celina vodilna, poleg ZDA. Večina pripadnikov te kulture, ki gleda na civilizacijo predvsem skozi materialne vrednote, je videla samo to, vendar pa se je znotraj nje obenem dogajalo propadanje, nadaljevalo propadanje na področju duhovnosti, moralnosti, posledica je izguba vseh duhovnih vrednot. Veliko je k temu prispevala spolna revolucija sredi 60-ih let prejšnjega stoletja, nedvomno vzpodbujena od kulturnih marksistov. Klasični (Marxov) marksizem kot nasilna doktrina, ki je učila revolucijo in represijo, se je pokazal za neuspešnega, zato se je znotraj marksizma pojavila ideologija, po kateri bo »novi red« mogoče zgraditi z uničenjem tistega, na čemer deluje ta (zahodna) civilizacija, se pravi na ruševinah »starega«, z razkrojem institucij, uničenjem tradicionalne družine, z odpravo narodov in krščanstva. In spolna revolucija, s popolno spolno svobodo, danes temu pravijo »odprta družba«, ki naj bi bila družba prave »svobode«, noče priznati meja, omejitev, in je zato zavrgla dekalog. Jasno je, da vse skupaj vodi v uničenje družine in krščanstva. K temu stremijo tudi globalisti: k odpravi narodov, k uničenju njihovih držav, tradicij in kultur. Ali so morda kulturni marksisti in globalisti celo isto? Če niso povsem isto, pa gotovo sodelujejo, njihovi cilji so si vsekakor podobni. To vez je tudi težko ugotavljati, ker zlasti globalisti skušajo delovati čim bolj tajno (to poveča učinkovitost njihovega delovanja), združujejo se v razne lože, v tem spominjajo na prostozidarje – ali pa so le-ti tudi del njih!? Da je vse »staro« treba odpraviti, uničit, ker bo le na tem potem mogoče zgraditi nekaj novega – to je bil tudi del komunistične ideologije, a ta sorodnost ni naključna, globalizem je bil menda vzpodbujen iz Moskve, od Kominterne, in globalisti so se v zgodovini že večkrat pokazali za prijatelje boljševikov. Množično priseljevanje, zlasti muslimanov v Evropo, predstavlja nevarnost za to civilizacijo, večjo od koronavirusa, in le-to je vzpodbujeno ravno od globalistov in levih liberalcev, in s prej opisanimi nameni. V Evropi naj nastane neko enotno ljudstvo, mešanica ras, in kjer naj bi bile meje in razlike med narodi odpravljene. V zgodovini so že bili poskusi poenotenja celine, z vojaško silo, Napoleonu in Hitlerju je to spodletelo, izgleda, da bo to uspelo globalistom in kulturnemu marksizmu. A civilizacija, kakršno poznamo, bo s tem uničena, toda ne pozabimo: ideje, kakršne so prostozidarstvo, komunizem, globalizem, kulturni marksizem, je proizvedla ravno ta, evropska kultura, in so sad novoveškega racionalizma in modernizma, ki sta ju proizvedli znanost in tehnika. Zahod je zaradi vsega skupaj v notranjem razkroju in tudi zaradi izgube vere in duhovnih vrednot močno oslabljen, in vojna v Ukrajini je tudi posledica tega: Putin se je ves čas zavedal te šibkosti in je to izkoristil. Gre pa tam seveda tudi za spopad med totalitarizmom in demokracijo: Putin je po duši totalitarec in noče demokratične Ukrajine. Tudi v drugi svetovni vojni je šlo, med drugim, za spopad med demokracijo in totalitarizmom.
Moderna doba se hitro bliža svojemu koncu, krize, ki prihajajo in so precej soodvisne, so, po mojem, vse po vrsti posledica negativnih učinkov tistega, kar je to dobo ustvarilo, to pa sta moderna znanost in tehnika, na naravo in družbo. Ob tem bi rad opozoril, da razvoj (napredek) znanosti in tehnike ne bo šel, ne more iti nekam v neskončnost (danes se v glavnem že zaustavlja), prav tako ne gospodarska rast, temelječa na tem. Nasprotno: zaradi propadanja naravnega okolja, omejenosti virov in moralnega propada se bodo razmere kvečjemu slabšale.
Ni nujno, da bo zaradi morebitne nove svetovne vojne konec sveta, zagotovo pa bo konec te dobe. Boljši izhod kot vojna pa se mi zdi prehod v neko novo, zrelejšo, naprednejšo civilizacijo. Podobno je bila renesansa prehod iz srednjega v novi vek. Iz nje se lahko naučimo, da je takšen prehod možen, da so za to potrebni geniji, drzni duhovi in zavestni, veliki napori, in da je treba računati tudi z ovirami in nasprotovanji. Radikalno nove ideje in željo, potrebo po novem navadno izzovejo kakšne velike katastrofe, renesanso je med drugim velika kuga, in tudi k nam katastrofe že prihajajo. Tu se postavlja vprašanje, kako sredi tega propadajočega sveta začeti graditi nekaj novega. Trajno kulturo (kar uči tudi zgodovina) je mogoče graditi le na duhovnem temelju. Ena temeljnih resnic pri tem (ki so jo mnogi izgubili) pa je, da je človek (tudi) duh, ne zgolj telo. Znanje, resnice v zvezi s tem namreč potegnejo za sabo zelo daljnosežne posledice, da se je npr. treba boriti proti racionalizmu, ki je kuga naše dobe, bolezen, smrtonosna za dušo. Zahodnemu človeku bi bilo nasploh treba povrniti izgubljeno metafiziko. Preseči bo treba neko zmoto modernega človeka in ki je posledica njegove okuženosti z racionalizmom, da se namreč v življenju, tako na osebni kot politični ravni odloča in daje voditi zgolj svojemu Razumu in svojemu racionalističnemu znanju. Zakaj temu pravim »zmota«? Ker je pri tem (odločanju, usmerjanju v življenju) ključnega pomena poznavanje dogajanja sveta, to dogajanje pa je nekaj mnogo preveč kompleksnega, da bi človek, z vsemi sredstvi, ki jih premore, mogel to (s)poznati, da ne govorim o tem, v katero smer bo stekel tok dogodkov v prihodnosti! Ker torej človek ne pozna resnice o tem, se (sam) tudi ne more pravilno odločati. »Pravilno«: da potem pri svojem delovanju ne bi škodoval sebi in drugim, da bi sredi sveta deloval »konstruktivno«. Na kratko: ker le Duh pozna dogajanje sveta, se mora človek dati voditi Duhu, ne svoji omejeni pameti. Tu smo zato pri razodetju, pri resnicah Svetega pisma. Da, enostransko podobo sveta, kakršno je zgradila znanost in ki jo uporablja moderni človek, bo treba dopolniti (nadgraditi) s temi resnicami. Iz njih pa npr. sledi, da »se vse dogaja po božji volji« – tudi »kuga, lakota in vojska«, ki jih doživljamo v naših dneh. Toda zakaj vse to zlo, če Bog svetu hoče samo dobro? Ker v svetu deluje tudi satan kot »vladar tega sveta«, ki ljudi zapeljuje, spravlja pod svojo oblast, posledica sta grešnost, nemoralnost sveta, kar nase kliče božjo jezo, kazen, ki prihaja tudi v obliki kuge, lakote in vojske, kar tudi sledi iz Svetega pisma. In dogajanje znotraj naše civilizacije, od začetka 20. stoletja naprej (obe svetovni vojni, pojav komunizma, globalisti, današnji razvrat itd.) je mogoče laže in bolje razumeti, če upoštevamo tudi ta dejavnik (satana), in tako tudi sedanjo vojno v Ukrajini. Ljudje mislijo, da se vojskujejo na povelje nekaj mogotcev. Ne – satan je tisti, ki vleče niti.
Franc Bešter, Zg. Besnica
