3.7 C
Ljubljana
nedelja, 22 decembra, 2024

(PISMO BRALCA) Ob rob prazniku slovenske državnosti 2024: Ne pozabimo jih nikdar!

Piše: mag. Mirko Macher

Ko sem prejšnji dan (25.6.2024) na RTV SLO 1 poslušal zanimivo oddajo o slovenskih narečnih jezikovnih skupinah spoštovane gospe dr. Jožice Škofic iz ZRC SAZU-ja, me je zbodlo, da od slovenskih narečnih skupin ni bolj poudarjena furlanščina. Prav zaradi tega strokovnega manka, ta prispevek namenjam velikanom slovenske besede, ki so bili otroci porapalskega ozemlja, najbolj pa že, skoraj, povsem pozabljene Beneške Slovenije.

Mednje, domoljube, med velikane slovenske besede uvršam tudi primorskega pesnika Cirila Zlobca, ki pa ga posebej ne izpostavljam, čeravno se je boril za slovenski jezik v prvih vrstah, znana je borba proti skupnim jezikovnim jedrom v ex Yu. Ne z namenom, le kronološko navajam biografije (iz SBL) preganjanih in zamolčanih Slovencev iz Primorske kot jih.

ALOJZ GRADNIK (1822- 1967)

Alojz Gradnik se je rodil 1882 v Medani očetu Jožefu Gradniku, ki je bil rojen v Trstu, in materi Furlanki, ki je prihajala iz Krmina, z dekliškim priimkom Godeas.

Gradnik je tri razrede osnovne šole obiskoval v Brdih v letih 1888-1891. Po osnovni šoli je vstopil v »deško vadnico« goriškega Alojzijevišča, nato pa leta 1893 nadaljeval šolanje na gimnaziji v Gorici in jo leta 1901 tudi končal. V času šolanja v Gorici je živel v semenišču, iz katerega je po šestih letih tudi izstopil. Po končani gimnaziji se je leta 1901 vpisal na pravno fakulteto dunajske univerze. Študentski kruh si je služil kot domači učitelj. Pravne študije je končal maja leta 1906, za doktorja prava pa je bil imenovan v Gradcu 25. januarja 1907. Kot sodnik praktikant je začel službovati v Gorici, kmalu postal sodniški pripravnik, 7. septembra pa so ga premestili v Krmin. Od tod se je 7. maja vrnil v Gorico k državnemu tožilstvu, nato delal v istrskih mestecih Vodnjanu in Rovinju, od oktobra 1909 pa kot sodniški pomočnik v Pulju. Med službovanjem v Pulju je hodil predavat v Gorico v okviru Narodne prosvete. V začetku decembra leta 1911 se je vrnil v Gorico ter deloval kot preiskovalni sodnik. Ob izbruhu 1. svetovne vojne je bil v Gorici 30. julija aretiran, šele po njegovi pritožbi na ministrstvo so ga sredi novembra 1914 tudi izpustili. Po izbruhi vojne med Italijo in Avstrijo se je leta 1915 umaknil v Cerkno, kjer je deloval kot sodnik. Kmalu po italijanski zasedbi Primorske pa se je leta 1920 umaknil v Ljubljano, kjer je deloval kot pravni strokovnjak pri ministrstvu za zunanje zadeve. 10. maja 1920 je nastopil službo na ministrstvu v Beogradu, 26. januarja 1922 pa je nastopil službo pri višjem deželnem sodišču v Ljubljani, kjer je služboval vse do leta 1929. Med letoma 1936 in 1941 je bil sodnik »stola sedmorice« v Zagrebu. Ustaši so ga 1941 odpustili iz službe, med vojno (1941—1945) je bil sodnik vrhovnega sodišča v Ljubljani. Leta 1946 je bil upokojen kot sodnik Vrhovnega sodišča v Ljubljani. Umaknil se je v zasebno življenje in posvetil literaturi. Po osemdesetletnici so se mu pojavljali čedalje močnejši simptomi možganske skleroze.

Opa (opomba avtorja): Gradnik je omenjen med trojico disidentov, ki jim oblast (jugoslovanska/ slovanska dogmatika) ni bila prijazna, predvsem do njihovega dela in mišljenja (nazora). Trojica: Gradnik/ Mrzel/ Torkar, je bila zato bolj ali manj odkrito stigmatizirana, tudi kaznovalno, in so bili močno ovirani pri svojem delu.

JOŽA LOVRENČIČ (1890-1952)

Joža Lovrenčič, slovenski pesnik, pisatelj in urednik, * 2. marec 1890, Kred, † 11. december 1952, Ljubljana.

Doma se je reklo “pr Košanu”. Starši so mu bili Jakob in Terezija (rojena Danjelič). Bil je prvi izmed treh otrok, drugorojenka je bila Terezija, tretjerojenec pa Anton. Župnik v Kredu ga je vpisal v semenišče v Gorico, da bi se na željo matere izšolal za duhovnika. Semenišče je kmalu pustil. O nameri je povedal duhovniku, ki ga je razumel, mati pa je bila razočarana. Po vasi se je govorilo, da so Joža vrgli iz semenišča, vendar se ni zmenil za vaške čenče.

Študiral je slavistiko in latinščino na univerzi v Gradcu in leta 1915 doktoriral. Zaposlil se je kot gimnazijski profesor in služboval v Gorici in Trstu. Nekaj časa je živel na Dobravi pri Kropi. V začasnem narodnem predstavništvu v Beogradu je zastopal Goriško. Konec 1919 je bil odposlanec na mirovnih pogajanjih v Parizu, po sklenitvi miru se je vrnil v Ljubljano in od 1920 poučeval na ljubljanski gimnaziji. Poročil se je z Antonietto Manzoni, pranečakinjo italijanskega pisatelja Alessandra Manzonija, in imel z njo štiri otroke, med njimi tudi Nino Antonio Hedviko (1924-2014), poznejšo bibliotekarko in strokovnjakinjo za slovansko bibliografijo, ki je postala žena jezikoslovca Rada Lenčka. Počitnice so preživljali na Dobravi (tam sta tast in tašča tudi pokopana), v bližnji vasi Češnjica se dogaja njegova kmečka povest Pereči ogenj: Povest izpod Jamnika.

Anali izumrlega naroda: roman iz drugega stoletja pr. Kr., Slovenec 1931–1932. v knjigi pod naslovom Karnska kraljica: Anali izumrlega naroda, 1945 (COBISS) (zgodovinski roman).

Po koncu druge svetovne vojne je bil po krivici obtožen sodelovanja z okupatorjem. Obsodili so ga na dve leti zapora ter ga po dveh mesecih pomilostili. Njegov vnuk je bil Andrej Vovko.

Opa: Joža Lovrenčič, slovenski kleni Slovenec, spada med domoljubne in rodoljubne pesnike in pisatelje, kot drugi v tem izboru, je bil med zatiranimi velikoslovenskimi gradniki sodobne samostojne Slovenije, tudi on preganjan in odrinjen od prestola slovanskih dogmatikov, ki so zakoličili velikoslovansko Evropo z imperialistično, boljševistično Sovjetsko zvezo na čelu, dandanašnjo Veliko Rusijo carjevića Vladimirja Putina.

No, roman Karnska kraljica govori o genezi slovenskega naroda, ki je antipod indoktrinirane slovenske dogme, zaradi česar so omenjeni velikani slovenske besede trpeli in bili odrinjeni. Še danes!

LUDVIK MRZEL – FRIGID (1904-1971)

Ludvik Mrzel – Frigid, slovenski pisatelj, pesnik in publicist, * 28. julij 1904, Loka pri Zidanem Mostu, Slovenija29. september 1971, Ljubljana, Slovenija.

Po končani osnovni šoli se je vpisal na gimnazijo, od koder so ga izgnali zaradi sodelovanja v rudarski stavki v Trbovljah. Dokončal jo je leta 1924 v Jagodini in Ćupriji. Vpisal se je na medicino, a se je kmalu prepisal na filozofijo in slavistiko. Zaposlil se je kot časnikar. Med 2. svetovno vojno je bil ujetnik v italijanskih in nemških zaporih ter taboriščih, po osvoboditvi in po vrnitvi iz Dachaua pa je postal upravnik Slovenskega narodnega gledališča (SNG) in pomočnik direktorja Drame SNG v Mariboru.

V časopisih je objavljal tudi književne in gledališke kritike, reportaže in poročila o kulturnem življenju slovenskih izseljencev v ZDA. Želel je izdati zbornik o Slovencih v taborišču Dachau; pripravljeno gradivo je izginilo v sodnih procesih.

Na tako imenovanih Dachauskih procesih je bil obsojen na 12 let ječe.

Opa: Kaj je jugoslovanska oblast počela s svojimi slovenskimi rodoljubi je znana zgodba, dandanes pa nam mladež (levičarji: M. Kordež, A. Vrečko, L. Mesec, Židan, Janull, T. Kovač, U. Klakočar, R. Golob, … , potomci in/ ali zagovorniki krvnikov, predavajo kaj je bilo in kako je bilo vse lepo in prav … Ministrica za kulturo – za uničevanje slovenskega rodoljubja in domoljubja : Sram vas bodi! da se kitite z statusom uglednih državljanov samostojne Slovenije.

IGOR TORKAR (1913-2004)

Igor Torkar (pravo ime Boris Fakin), slovenski dramatik, pesnik, pisatelj, publicist, diplomirani inženir kemije * 13. oktober 1913, Kostanjevica na Krasu, † 1. januar 2004, Ljubljana.

Bil je član in glavni urednik levičarskega akademskega lista 1551 in soustanovitelj študentskega društva »Slovenski klub«, ki je bil ustanovljen leta 1936 v Ljubljani in katerega pobudniki so bili levičarsko in ob tem odločno slovensko usmerjeni študentje, zbrani okrog glasila 1551. Geslo tega kluba je bilo: »Ne Moskva, ne Rim, Ljubljana!« Kar je pomenilo: »Ne komunisti, ne klerikalci, temveč Slovenci!« To pogumno geslo je bilo ena od prvih klic zamisli, oz. vizije o neodvisni, samostojni Sloveniji in to v času, ko je velesrbstvo poskušalo prevladati na ozemlju nekdanje Jugoslavije, kar bi bilo lahko usodno za slovenski narod.

Že v študentskih letih si je nadel psevdonim Igor Torkar in pod njim objavljal pesmi v Sodobnosti, črtice v Ponedeljkovem jutru in v Modri ptici. Avgusta 1941 se je poročil z Vido Lojk, kasnejšo akademsko slikarko Vido Fakin. Novembra 1943 se jima je rodila hči Mojca.

Med drugo svetovno vojno je od vsega začetka sodeloval v narodnoosvobodilnem gibanju (NOB). Organiziral je zbiranje raznovrstnega materiala in denarja za OF. Medtem, ko je čakal na zvezo, da bi odšel v partizane, so ga domači sodelavci okupatorja kot aktivista OF izdali in konec leta 1943 so ga Nemci odpeljali v nemško koncentracijsko taborišče Dachau (bil je tudi v Sachenhausnu), kjer je trpel do konca vojne.

Po koncu vojne se je vrnil v Ljubljano in se kot univ. dipl. inž. kemije vključil v kemično stroko. Na Ministrstvu za industrijo in rudarstvo je bil najprej referent in potem glavni direktor za kemično industrijo Ljudske republike Slovenije.

  1. aprila 1948 je bil aretiran in na montiranih dachauskih procesih obsojen kot gestapovski agent na 6 let zapora s prisilnim delom, na zaplembo vsega premoženja in izgubo državljanskih pravic. Po pritožbi so mu kazen zvišali na 12 let. Štiri leta in štiri dni je prebil v ječah (od tega 18 mesecev v samici), 12. aprila 1952 so ga pogojno izpustili. Dve leti ni dobil službe, prepovedali so mu tudi objavljati.

Leta 1954 je bil na Akademiji upodabljajočih umetnosti (danes ALUO) nastavljen kot docent in kasneje profesor za predmet Tehnologija slikarskih, kiparskih in grafičnih materialov. Tam je delal vse do upokojitve leta 1976. Ves čas je tudi pisal in objavljal ter bil družbeno aktiven.

Leta 1971 je bilo s kratko, skopo pravno utemeljitvijo ugotovljeno, da so dachauski procesi temeljili na neresničnem gradivu. S sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani je bila julija 1971 krivična obsodba proti Borisu Fakinu v celoti razveljavljena, potrjena je bila pravna rehabilitacija, šele leta 1986 pa tudi politična rehabilitacija.

Opa: Ne pozabimo jih, na vsakršnih proslavah slovenskega naroda, bi jih morali omenjati, jim izkazovati iskrenost v besedi. Bili so med prvimi povojnimi tlakovalci slovenske samostojnosti, zato: Salva njim, in vsem nenaštetim, ki so pozabljeni in zakopani v zanemarjenih depojih preiskovalcev in tožilcev srbofilskih dogmatikov, ki danes častijo in poveličujejo: djordjeviće, jankoviće, milosavljeviće, vujoviće, … in njihove slovenske protidržavniške osebke: kučane, golobe, … na vplivnih položajih samostojne države Slovenije, skratka ljudi, ki si prisvajajo vpliv s svojo protidržavniško dejavnostjo in s tem ogrožajo ozemeljsko celovitost Slovenije, predvsem ko tudi ignorirajo funkcionalna slovenska ozemlja in dele, ko ne omenjajo furlanskih in primorskih domoljubov, ki so se z besedo borili v prvih vrstah, in se zoperstavljali sovražnikom slovenke besede in misli.

JOŽKO ŠAVLI (1943-2011)

Jožko Šavli, slovenski publicist in samodeklarirani zgodovinar, * 22. marec 1943, Zatolmin, † 11. marec 2011, Gorica.

Šavli se je rodil v Zatolminu, takrat uradno del Italije. Diplomiral je na Ekonomski fakulteti na Univerzi v Ljubljani leta 1967. Študij je nadaljeval na Dunaju (“Hochschule für Welthandel”), kjer je leta 1975 dosegel doktorat iz sociologije in ekonomije. Od 1978 je poučeval ekonomijo na slovenski šoli v Gorici v Italiji.

Širše je postal znan v Sloveniji sredi osemdesetih let, ko je raziskoval venetsko teorijo skupaj s pesnikom Matejem Borom. Po njegovi teoriji Slovenci niso potomci Slovanov, ki so se naselili v 6. stoletju, temveč proto-Slovanov, poznanih pod imenom Veneti. Teorija je bila med zgodovinarji in akademiki široko zavrnjena, vendar je vseeno postala široko poznana.

Šavli je objavil tudi več člankov in knjig o zgodnjesrednjeveški kneževini Karantaniji. Dokazoval je politično in kulturno kontinuiteto Karantanije in kasnejše Kranjske. Prav tako je postavil teorijo, da je črni panter bil grb Karantanije, kar pa so akademiki zavrnili.

Opa: Torej, primorski rodoljubi in domoljubi so samodeklariranci, ki jih je potrebno izbrisati iz glav slovenske študirajoče mladine v Ljubljani, da ne bi resnica o samostojni Sloveniji, o avtohtoni slovenski identiteti (A.SI, akronim Macher) kdaj okužila dokončne poskuse zakoreninjenja slovanske dogme akademije nauka iz Beograda, Moskve … depandanse v Ljubljani, v slovenski zemlji. To kar pišejo o njem predvsem na SAZU-ju gre v kontekst slovenskih dogmatikov, ki so si zadali le eno nalogo in cilj: izničiti resnico o slovenski genezi. Kot Šavli tudi Bor in Tomašič, so po sazujevski indoktrinaciji samodeklarirani zgodovinarji, ponuditi pa nimajo drugega kot Linhartovo zlagano zgodovino Poskus II. del!, ki jo je utemeljil na zgodovini lužiškega Sorba Gotovo mladinsko zgodovino za rusko mladež.

Iz raziskave mag. Mirko Macher (GZ, neobjavljeno)

Vrnimo se nazaj v leta nastanka slovanske dogme, v leta ko je zasejano seme.

Verjetno so zametki slovanske dogme nastali že začasa ruskega carja Petra Velikega, ki je imel res nore ambicije in predvsem tudi hegemonistične načrte v Evroaziji.

No, v vojvodini Kranjski (v Carnioli) je, mnogo let kasneje, začel ustvarjati mladi in uspešni plagiator avtorskih del v kulturi in verjetno tudi zgodovinarstvu, Anton Tomaž Linhart … Pri svojem delu Poskus zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov Avstrije, ko je verjetno predhodno tudi sam absolviral program za učitelje otrok, ki ga je spisal August Ludwig von Schlözer (1735-1809), nemški zgodovinar in pedagog, in ki je postavljal temelje kritičnemu preučevanju ruske srednjeveške zgodovine. Bil je član göttingenske zgodovinske šole. Njegovo delo: Vorbereitung zur WeltGeschichte für Kinder. Ein Buch für Kinderlehrer./ Priprave svetovne zgodovine za otroke. Torej, knjiga za učitelje otrok bi bila lahko podlaga za Linhartovo zgodovinopisje o slovenskemu narodu, ki se postopno utrdi kot slovanska dogma pri njegovih sledilcih, ki so to zgodovinsko delo dejansko poučevali še kasneje po njegovi, Linhartovi smrti. Morda se je, prilagojena v francoski curiculum, uspešno prijela na Kranjskem med Kranjci. Glej tudi pomen Napoleonovega vzklika: Ilirija vstan! In odgovor duhovnika Vodnika: Ilirija oživljena! Poveličevanje nacionalne podstati, o kateri sodobni Kranjci niso vedeli kaj dosti, če že, pa so bili to le redki (Čop), Zois pa je čutil bolj romansko kri v Carnioli, čeravno je res, da je bil radodaren mecen mnogim. Kopitarja pa je itak vleklo na Balkan, zaradi česar je bil ves čas v sporu s Čopom in Prešernom.

Gottlobnova Nemška zgodovina, 1793.

No, je tudi druga možnost, da si je znani plagiator Linhart sposodil kaj bolj vsebinskega od kolega in prijatelja Antona Karla Gottloba  (1751-1818), lužiškega Sorba, ki je napisal Erste Linien Versuche über den alten Slawen Ursprung, Sitten, Gebraüche, Meinungen und Kentnisse, 1783, 1789;/ Literatura: Anton Karl Gottlob, // Prve vrstice poskusov o staroslovanskem poreklu, običajih, rabi, mnenjih in znanju, 1783, 1789 in pa Nemške zgodovine, 1793, ki je bila še bolj prikladna za našega Linharta, in zaradi česar so se njuni odnosi ohladili, kar je bilo razbrati iz njunih pisanj.

Komparacija obeh zgodovinskih del (Gottlob: Linhart) bi bil izjemen izziv za zgodovinarje in druge iskalce resnice, tudi o potrditvi teze o Linhartovem plagiatorstvu.

Vsekakor je bil nadobudni Tomaž Linhart (1756-1795) vnet bralec in morda še kaj več, marsikaj, kar mu je sedlo v spomin, je znal spretno vključiti v svoja dela, tudi v Poskus zgodovine Vojvodine Kranjske …, Prvi in Drugi del, katerega izdaja časovno sovpada z Gotllobnovo Nemško zgodovino, in s posnemanjem katere je spodbudil slovansko dogmo na kranjskih tleh, kar je med prvimi izkoristil slavist Fran Miklošič, ki je s svojimi razpravami o slovanstvu znal prenašati dogmo v trajno doktrino, ki še danes uspešno figurira med neukim slovenskim narodom, in ki je v celoti izgubil zgodovinski spomin in nekritično sprejel slovansko dogmo iz 6 stoletja AC kot končno (brezprizivno) dejstvo.

Dodatna transfuzija slovanske krvi je bila nato dana leta 1939, za časa Kraljevine Jugoslavije, v kateri so se srbski akademski naučnici ustrašili, da bo grozeča vojna zbrisala stoletne napore implementacije slovanske dogme, nakar so ustanovili depandanso Sanu-ja, Sazu. Sazu, brez pravih slovenskih akademikov, je v celoti sprejel slovansko dogmo; itak, kadrovsko ojačan s srbskimi akademiki in doktrino, ki jo predavajo na slovenskih univerzah še danes. Transfuzija slovanske krvi pa se dejansko in pospešeno vbrizgava preko ožilja nezavedne mladine novim generacijam, z ustanavljanjem bratskih društev, nacionalnih svetov prijateljstva, rdečih forumov ustanovljenih v obliki civilne družbe, društev, športnih klubov, interesnih kapelic in grobišč, .., za čase ko v tem prostoru ne bodo imeli več besede Kranjice in Kranjci, kristjanke in kristjani, in ko bodo nazadnje ostali le še redki slovenski aborigini… Takrat bo začela dokončno izgubljati tudi avtohtonost evropske identitete, kar pa je že druga zgodba, …

S tako neetnološko razlago, torej s slovani, se nisem nikdar sprijaznil.

Veliko sem prečital in prebrskal, vendar nikjer nisem našel ustreznih odgovorov, no, razen v trojici venetologov (Vladimir Pavšič, Ivan Tomažič, Jožko Šavli), ki so se najbolj približali logični genealoški razlagi, ki ima utemeljitev tudi v genskih raziskavah, res začetniških, pa vendar (glej Analiza etnične sestave Slovencev s slovenskim poreklom, Vlasta Knapič, Jasmina Stanojević, Drevesa, Letnik 24, št. 70, 2019, Slovensko rodoslovno društvo).

Mag. Mirko Macher, z.r.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine