Piše: Franc Bešter, Zg. Besnica
»Če Slovenija ne bo imela vizije, bo propadla«, je izjavil pokojni Jože Pučnik. Slovenija je res nima, a tudi Evropa je nima. Morda je tega več v Trumpovi Ameriki, njemu idej za prihodnost ne manjka. Da, kaj naj bi bila »vizija«? Ali ne skupek idej glede prihodnjega razvoja – neke družbe, civilizacije? Vendar pa ekonomija in politika neke civilizacije (rast BDP, konkurenčnost, varnost…) ne moreta predstavljati vizijo zanjo, ali namreč ni najvišji cilj civilizacije razvoj človekove osebnosti, ekonomija in politika sta le sredstvo, ki naj služita temu cilju – človeku?
Pomanjkanje vizije, vsebine – ali ni to še kako čutiti pri strankah sedanje koalicije, se pravi slovenske levice? A tudi na desnici. Vendar, tu se moramo vprašati, ali je to naloga politike, in ali so politiki kot ljudje (glede izobrazbe, izkušenj, osebnostih lastnosti…) sploh sposobni ustvarjati vizijo. In še: ali je to sploh v njihovem interesu? Vizija namreč zahteva in prinaša nekaj radikalno novega, politiki so namreč del sistema, novega si ne želijo, se tega celo bojijo, saj bi to lahko ogrozilo njihov položaj, privilegije… .
Glede tega se spet moramo učiti iz zgodovine. Renesansa je npr. edinstveno obdobje, polno vizije, revolucionarno novih idej, saj ona pomeni prelom s srednjim vekom in prehod v moderno dobo, ona je dala ideje, ki nas močno določajo še danes. Ali pa so renesanso začeli (izpeljali) pripadniki tedanjih cerkvenih in političnih struktur? Nikakor, začeli so jo pisatelji, misleci, slikarji (humanistično gibanje v Italiji), renesančni človek je večkrat združeval v eni osebi vse to, in še porajajočo se znanost (prim. Leonardo). Predstavniki Cerkve in tedanjih političnih (še fevdalnih) struktur so najbolj drzne duhove tistega časa sicer včasih podpirali – ker so imeli denar in so jih potrebovali, a oni so se jim morali udinjati, delati po naročilu, zato je večkrat prihajalo do konfliktov, včasih tudi do ostrega nasprotovanja (prim. Galileo).
Krize
Renesansa – začetek novega veka, moderne dobe, ona je dala tudi podlago za razvoj racionalistične, industrijske civilizacije (prodor razuma, znanstvena revolucija). Civilizacija: tu jo bom skušal primerjati z živim organizmom, s tem nakazati vzroke njene sedanje splošne krize, poznavanje le-teh je nujno za ustvarjanje vizije, se pravi možnega njenega razvoja v prihodnosti.
Večina sodobnih mislecev se strinja, da je moderna zašla v neko splošno kriznost. Kar obenem pomeni: gre za krizo racionalistične, industrijske civilizacije. Če civilizacijo primerjamo z organizmom, je to stanje nekaj naravnega, celo nujnega, saj vsak organizem raste, doživi vrhunec (kulminacijo) svojega razvoja in potem začne postopno propadati. Proces staranja, zakon, kateremu je podvrženo vse živo.
Vsak orga-nizem gradijo organi, vsak s svojo funkcijo, vendar lahko delujejo le v medsebojni odvisnosti, če eden odpove, je ogroženo delovanje vseh. Proces staranja: propadanje organov, zaradi česar organizem deluje vedno teže, dokler ta proces ne doseže točke, ko njegovo delovanje ni več možno, in sledi zlom telesa (smrt).
Tudi civilizacijo gradijo neki »organi«, ki so njeni družbeni sistemi in institucije, njen temelj so politične in ekonomske institucije, ki naj zagotovijo biološko preživetje njenih pripadnikov. Potem je tu družina, ki naj bi bila osnovna celica družbe, je šolski sistem, ki naj vzgaja in izobražuje »prihodnost« civilizacije, je zdravstvo in so še verske in kulturne institucije. In izgleda, da so danes vsi ti »organi« v krizi, kriznost je povsem na dlani tako kar se tiče družine kot šole, v hudi krizi je zdravstveni sistem, ekonomija pada iz krize v krizo (pomislimo na finančno krizo), obstaja kriza vodenja (politike), kriza EU kot nadnacionalne tvorbe, njene težave in dileme glede energije, konkurenčnosti, demografije, migracij, v zadnjem času še huda varnostna kriza… . Izginjanje religije, ki je stoletja tvorila podlago te kulture – preplavlja nas novodobno poganstvo. In še vedno hujša kriza okolja (onesnaževanje, podnebna kriza).
Vzroki kriznosti
Vizija: kako naprej? Jasno je, da »vizija« mora vsebovati nekaj, kar bo zmanjševalo ali celo odpravilo to splošno kriznost. Da bi to zmogli, je najprej treba ugotoviti pra-vzroke za vse te krize. Tu izhajam iz teze, da je civilizacija kot živ organizem, in da je naša dandanes v fazah propadanja (razpadanja), zato te številne krize moramo videti kot posledico (odraz) staranja te civilizacije. Iz tega pa sledi, da »krize« niso nekaj prehodnega in da jih s takimi ali drugačnimi ukrepi ne bomo mogli odpraviti, kot si danes (še vedno) predstavlja večina ljudi. Vsako staranje je ireverzibilen proces, iz tega sledi, da se bodo krize še stopnjevale in se pojavljale še nove.
Posameznih kriz zato ni mogoče kar tako, eno po eno odpraviti, preseči, iti moramo do pra-vzrokov propadanja (staranja) civilizacije. Tu pa velja neka zakonitost: organizem deluje zaradi svoje notranje strukture, pravilne izgrajenosti, staranje je proces postopne dezintegracije organizma, naraščanje nereda v njem, rušenje njegove notranje strukture. Tako so te krize odraz staranja političnega organizma, ki mu pravimo »civilizacija«, in zaključiti moramo zato, da so one predvsem posledica naraščanja nereda v njej, nereda, kaosa v družbi, ki povzroča razkroj njenih struktur, institucij, in otežuje njihovo delovanje.
SE pravi, če hočemo priti do pra-vzroka kriz (staranja) te civilizacije, pravzaprav do njihovega skupnega imenovalca, moramo najti vzrok za kaotično stanje, za nered, ki je zavladal v njej.
Nek red, urejeno družbo naj bi zagotavljal nek sistem moralno-etičnih norm, ki ga podaja takšna ali drugačna religija (vera). Brez nekega reda nobena širše človeška skupnost dolgoročno ne more obstati, delovati, in res lahko vidimo, da je do zdaj še vsaka civilizacija gradila na neki religijski podlagi. Glede na ugotovljeno pa moramo zaključiti, da se je v tej civilizaciji pojavil dejavnik, ki je začel rušiti njeno religijsko podlago (krščanstvo). In ta dejavnik je ravno znanje, ki je ustvarilo moderno dobo, to jasno sledi iz stavka iz knjige RŽVB, ki sem ga analiziral v prejšnjem članku: »Znanje vaše dobe se bojuje proti mojemu nauku«. Znanje moderne ima to lastnost, da povzroča rušenje verske (krščanske) zgradbe v človeku (če jo ima seveda v sebi, v duši in glavi, zgrajeno). Razsvetljenski racionalizem vodi v ateizem, on je glavni vzrok za masovni pojav brezboštva v tej civilizaciji. Ono pa je začelo povzročati civilizacijske zlome kot so svetovne vojne in revolucije, totalitarizmi, naraščanje primitivizma, kaosa. V takih izrednih razmerah kaj hitro odpade lak civilizacije z ljudi, na plano pride človek kot bitje horde (kar po svojih genih še vedno smo!), in če se zapovrh agresivni, podivjani ljudje še polastijo oblasti, lahko povedejo narode v neko dokončno katastrofo.
S kakšnim znanjem?
Moderna gradi na nekem znanju, v prejšnjem članku sem se ukvarjal s tem, kako je to znanje (v glavah ljudi) učinkovalo na krščanstvo. Sprožilo je njegov zaton. In ta negativni učinek na družbo (ki se ga večinoma sploh ne zavedamo), je začel povzročati propadanje civilizacije, omenil sem , da gre pri tem za njeno »staranje«, staranje pa je ireverzibilen proces, ki se konča s smrtjo. Pri tem procesu gre za naraščanje nereda v človeški družbi, zaradi česar ona vedno teže deluje. Po tej logiki se bodo razne te krize njenih sistemov samo še stopnjevale, do nekega dokončnega zloma. To krizo današnje svetovne civilizacije so že sredi prejšnjega stoletja zaslutili številni misleci, tako tudi Šri Aurobindo, ki sem ga navajal v prejšnjih člankih: »Živimo v veliki razvojni krizi, to je čas težav ne le za nas, ampak za ves svet«. On glede nadaljnjega razvoja vidi dve možnosti: ali se bo vse skupaj končalo z neko dokončno katastrofo, z uničenjem civilizacije ali celo človeštva, ali pa nam bo uspelo speljati nek prehod, najti nek izhod v po-moderno. Odgovora ni podal, to je pustil odprto.
Stanje na svetu bo seveda določalo tudi znanje, s katerim naj bi gradili nekaj novega. Vizija za po-moderno (novo) dobo bo torej nujno morala vsebovati znanje za premagovanje teh kriz, ki jih je povzročila moderna s svojimi znanji, ki vodijo v ateizem in posledično povzročajo nered, ki je eden glavnih vzrokov za krize. Moralno in duhovno propadanje sodobnega sveta. Potrebno je znanje, ki bo zmoglo obnoviti tisto, kar je znanje moderne porušilo. Znanje za etični temelj in duhovno življenje: le-to je v Svetem pismu, ono razlaga in oznanja Cerkev, toda ali se ni oboje pokazalo za neodporno na rušilne učinke moderne – sicer se ne bi izteklo v današnje stanje tako zelo sekularizirane in ateizirane družbe?
Ki pa je zato zašla v današnje tako številne težave in brezizhodnosti, v prejšnjem članku sem se dotaknil problema Svetega pisma in Cerkve, to dvoje ne daje ogovorov, ali jih vsaj ne podaja na tak način in v taki obliki, da bi bilo to uporabno v življenju, pri Cerkvi kot instituciji izhajajo iz samih njenih struktur, a tudi iz racionalizma, ki jo je okužil. Vendar, tudi Cerkev gradijo ljudje, človeška narava pa je nagnjena k padcu. Nekoliko sem preučil zgodovino srednjeveških samostanov, kjer je šlo za majhne skupnosti ljudi, ki so bili povrh zavezani rafinirani osebni morali, a kljub temu: po sto, dvesto letih se je vse »sfižilo«, navadno zaradi slabega vodstva, samostan so ukinili in nekje drugje začeli vse znova. Koliko več je potem tega v vesoljni Cerkvi in še več v nacijah in državah. Svet se sčasoma pokvari, družba postane »gnila«. Zaradi vsega skupaj so problemi postali silno zapleteni, presegajoči človeške moči, ali je zato nujen nek poseg »od zgoraj«? Izgleda, da res, v zvezi s tem bom navedel dva stavka iz knjige RŽVB: »To Sporočilo je dano za rešitev vaše dobe. Ni večje dobrine za vaše nesrečne čase kot je ta Knjiga, ki je izšle iz božjega Srca«. Torej, ta doba je res zašla v takšne težave, da potrebuje neko rešitev od zgoraj. A to potrebuje tudi Cerkev, ki je danes v žalostnem stanju in nujno potrebuje prenovo: »Ni večjega zaklada za prenovo moje Cerkve kot so te knjige (12 knjig RŽVB).«
In še naslednji stavek: »Nihče ti ne more dati večjega znanja kot Jaz«. Seveda se tu pojavi vprašanje, na kaj se nanaša to znanje (knjig RŽVB) in za kaj naj bi ga v življenju uporabili. Jezus pove, da to Sporočilo daje tudi zato, ker je racionalizem izzval njegovo moč. Moč racionalizma pa je v moderni (racionalistični) znanosti, se pravi, da z njim daje nekaj močnejšega od znanj te znanosti, saj napove: »Ta lažna modrost (znanost) bo propadla, ko se bo srečala z mojo modrostjo (knjig RŽVB).« Glede na povedano pa je jasno, da morajo vsebovati tudi neko zdravilo proti kugi naše dobe – kugi racionalizma.
»Knjige za rešitev naše dobe«. Glede na svojo kriznost naša doba res potrebuje neko rešitev, in te knjige so zato res pomoč »od zgoraj«, in znanje v knjigah naj bi bilo uporabno za delovanje sredi sveta teh številnih kriz, ne le to, primerno za njihovo odpravo ali vsaj blaženje. Ugotovili pa smo, da je močan razlog za krize in njihov skupni imenovalec nered v sodobnem svetu, to je posledica izgube vere, ta pa posledica znanj, ki so to dobo (moderno) ustvarila. Izguba vere: pokazalo se je, da je tisto, kar je zahodnemu človeku dajalo vero (Sveto pismo, Cerkev) neodporno na znanja in institute moderne, na njihove rušilne učinke. Iz tega sledi, da mora biti znanje knjig RŽVB odporno na vse to, a pri tem ne gre za neko novo vsebino (glede na Sveto pismo), saj Jezus pove: »Nič novega nisem povedal«. Iz tega pa nujno sledi naslednje: da gre pri tem Sporočilu za novo obliko, za nov način, na katerega so podane že znane razodete resnice, čeprav Jezus pove, da so te knjige dane tudi »za boljše razumevanje Razodetja«. On med drugim naroča: »Pustite ta stari kvas, ker je izgubil svojo moč. Vzemite ta novi kruh slastnega okusa, ki bo pritegnil moja jagnjeta«. Star kvas res nima več moči (prekvašanja testa), zastarelost starega kvasa je v zastarelem načinu, obliki (priznati si moramo, da Sveto pismo danes, kljub novim prevodom, deluje »arhaično«, novost »novega kruha« (knjig RŽVB) pa je v novi obliki.
Izgubo vere je v veliki meri povzročil razsvetljenski racionalizem, če povzroča ta odpad, je na dlani, da povzroča tudi njeno slabljenje, ošibljenje, izgubljanje moči. Res je, kvas Svetega pisma je postal »star« zaradi racionalizma, orožje racionalizma je namreč znanost moderne, njeno znanje pa se bojuje proti vsebini Svetega pisma, a ne le z neko spoznavno metodo in podobo sveta, ampak tudi z neko terminologijo, sistematičnostjo, eksaktnim jezikom formul, dokazovanjem…, ob vsem tem postane jezik Svetega pisma arhaičen, stvari »neeksaktne in nedokazane« in vera nekaj, kar pripada preteklosti. Se pravi, moderna Znanost prihaja in nastopa v imenu eksaktnosti in izkustva, dokazovanja stvari s tem, a tega v Svetem pismu ni najti. In moč racionalistične kuge je v tej Znanosti, če je racionalizem izzval božjo moč, sledi, da vsebino in obliko tudi mora odlikovati to: eksaktno opisovanje stvari in znanje, podano tako, da z njegovo pomočjo lahko pridemo do izkustva. In to znanje je večje (pomembnejše) in močnejše kot ga premore moderna znanost, zato je logična naslednja napoved: »Njihova modrost (znanost) bo propadla, ko se bo srečala z mojo modrostjo«.
Torej, na kakšen način naj bi bilo mogoče s tem znanjem premagovati številne krize, ki jih je proizvedla moderna? Če so njihov skupni (pra)vzrok moralna in duhovna kriza in kaos, izvirajoč iz njiju, je logično, da bo s tem znanjem mogoče to premagovati. Etično delovanje sredi sveta bi res zmanjševalo nered, za moralno delovanje pa se je v življenju nujno treba znati tudi pravilno (etično) odločati, k temu pa nujno spada poznavanje resnice o dogajanju sveta. Ki pa je človek ne more (s)poznati s svojimi lastnimi močmi, zato je logično, da te knjige vsebujejo (tudi) znanje za spoznavanje te resnice. To je torej del te »vizije«: revolucionarno nova pot do te resnice, ki pa ni razsvetljenska pot – pot razuma, razmišljanja. To je pot iskanja resnice s pomočjo Duha. Moderna je po eni strani ustvarila pogoje za iskanje te nove poti, z nepreglednostjo dogajanja, ki ga je ustvarila (spomnimo, da beseda »kriza« pomeni »priložnost«), a ta pot zahteva tudi premagovanje racionalizma (ker je treba sprejemati, kar prihaja od Duha) in materializma, ki ju je tudi proizvedla moderna (ker ta pot zahteva odpoved), zato je v tem svetu treba vsak dan znova »plavati proti toku«.
Znanje »za rešitev naše dobe« torej vsebuje to, a še marsikaj drugega, to je npr. tudi znanje za premagovanje duhovne smrti, za boj proti satanu (Zemlja je postala njegovo gospostvo), ki je tudi »oče laži in ubijalec in ki seje zmedo«. Nov način odločanja je zato danes postal nujen, kajti le na eni (pravi) poti človek uživa pomoč in podporo Duha – božanske Moči, brez te Moči bo človek v temi in izgubljen. A da bi imel to znanje, mora v sebi (v glavi in duši) zavestno zgraditi to novo stavbo, kot naroča Jezus, in knjige RŽVB res vsebujejo material, s katerim je tudi mogoče graditi – ker se stvari v njih medsebojno pojasnjujejo dovršeno, popolno, skrajno eksaktno.
