Piše: Franc Bešter, Zg. Besnica
V zadnjih dveh člankih sem razmišljal o novi poti do resnice in novem načinu odločanja – s pomočjo tistega, do česar je naša doba ravnodušna, s pomočjo tega, kar prihaja od Duha. Po mojem prepričanju bo to nekaj bistvenega za po-moderno, ki prihaja. Njen prihod vzpodbuja velika razvojna kriza, v katero je zašla moderna zaradi negativnih učinkov njenih največjih dosežkov – znanosti in tehnike, na naravo in družbo. Ta razvoj (gre za zadnjo revolucijo v razvoju orodij) je namreč na svetu pustil za sabo ne le »napredek«, ampak tudi kaos v svetu in puščavo v dušah. To stanje zahteva neko novo razsvetljenstvo (razsvetljenski projekt 18. stoletja je propadel) – razsvetljevanje teme sveta z Lučjo Besede.
Našo dobo označujeta med drugim tudi racionalizem in materializem. Moderna znanost je po svetu razširila kugo racionalizma, tehnika pa materializem, jasno, zakaj: njena uporaba v tržnem sistemu je ustvarila doslej neznan tip družbe – potrošniško družbo, in na dlani je, da gre za zmaterializirano družbo. Tako racionalizem kot materializem sta za človeško dušo škodljiva, že zato, ker vodita v ateizem: »V ateizem vas je zapeljal duh racionalizma in materializma«. Stavek iz knjige RŽVB, tudi v nadaljevanju bom znanje o materializmu zajemal iz teh knjig.
Silnice moderne dobe, ki jih je le-ta vzpostavila z nekimi znanji in instituti, torej vlečejo človeka v smer racionalizma in materializma, se pravi v neko negativno smer, in ta doba se zato bliža svojemu koncu. Vendar bo to imelo tudi pozitivne učinke: nered v svetu in zapleteno življenje s tehniko bosta vzpodbudila prihod novega razsvetljenstva (»kriza« pomeni »priložnost«). O novi dobi je govora zato, ker iz ugotovljenega nujno sledi, da bo kulturo treba začeti graditi na nekih bistveno drugačnih znanjih kot so tista, ki so ustvarila moderno. Vendar, pri razsvetljevanju sveta s pomočjo Besede (z nečim mnogo močnejšim od razuma), bosta racionalizem in materializem lahko pomenila tudi veliko oviro. O vlogi racionalizma pri tem sem precej napisal že v prejšnjih člankih, v tem prispevku se nameravam osredotočiti še na materializem.
Materializem z metafizičnega vidika
Racionalist je človek, ki postavlja Razum na prvo mesto (v srcu), materialist je človek, ki v življenju postavlja zadovoljevanje telesnih potreb na prvo mesto. V najožjem pomenu besede je to človek, ki mu največ pomenijo nižji čutni užitki (hrana, spolnost).
A to je človeški pogled in pojmovanje naše dobe, ki je ukinila vso metafiziko, tudi kuga te dobe (racionalizem) je namreč oblika materializma – na miselni ravni, ker so orožje racionalizma moderne empirične znanosti, ki so materialistične, zato, ker priznavajo le tisto, kar je dostopno njihovim metodam, to pa je zgolj materialna stvarnost. To lahko vodi npr. celo v zanikanje duše v človeškem telesu, a ona obstaja in materialistični način življenja deluje tudi nanjo, ne le na telo. Tu se nameravam osredotočiti še na neko posledico: zakaj je tudi materializem ovira za »novo razsvetljenstvo«, da namreč otežuje razumevanje tega, kar prihaja od Duha.
Analiziral bom naslednji stavek iz knjige RŽVB: »Ko se duša preda materializmu in se oprime tega, kar ji ponuja svet, s tem dovoljuje, da jo napolni tema. V njej ni več prostora za Duha, da bi rasel v njej, in človek trpi pomanjkanje duhovnosti«.
Vidimo, da Bog gleda na materializem širše in res celovito: gleda na človeka (tudi) kot na duha, v popolnosti pozna dušo, njene lastnosti in potrebe (mi ljudje pa ne!). Materializmu se preda duša (torej se začne v srcu), in tu ne gre le za zadovoljevanje telesnih čutil, ampak za nekaj mnogo širšega: duša se začne oprijemati tistega, kar ji ponuja (materialni) svet, kar pomeni, da se človek tega oprijemlje miselno – duša je tista, ki generira misli! Duša v stik s tem seveda prihaja preko telesnih čutil, človek se stvari sveta začne oprijemati, ko se miselno začne usmerjati vanje, si jih želeti, ko se v njem vzbudi pohlep po njih, ko se rodi rastoče poželenje… .
To ima pogubne posledice za dušo (ki pa se jih velika večina seveda ne zaveda!), posledica je namreč, da »v njej ni več prostora za Duha«. Zakaj? Ker te neštevilne stvari materialnega sveta, ki jih človek v življenju začne postavljati na prvo mesto, postanejo tekmeci Duhu, a Bog je tudi »ljubosumni Bog« in ne trpi tekmecev. V duši materialista zato ni več prostora za Duha, da bi kot božanski Plamen rasel v njej, zato jo napolni tema in v njej zavlada mraz. Človek začne »trpeti pomanjkanje duhovnosti«. Te besede povedo, kaj je za Boga »duhovnost«: vse tisto, kar duši daje Duh (in kar ona tudi potrebuje!), in Duh je zanjo tudi »sladka Mana in živa Voda«. Torej, brez Duha se v duši pojavi stanje teme, puščave in lakote.
Tako kot se racionalizem rojeva v srcu in ima posledice za dušo, tako se tudi materializem začne v duši in ima pogubne posledice zanjo, oboje povzroča propadanje duše (kar pa je tudi cilj satana!) in tudi njeno smrt. Lahko rečemo, da silnice moderne delujejo v smeri uničevanja duš, iz tega sledi, da bo znanje za po-moderno nujno takšno, da se bo z njim mogoče boriti proti tem silnicam.
Materializem in Beseda
Materializem pomeni življenje duše (človeka) brez Duha, prihod Besede je dar (milost), iz obojega pa sledi naslednje: »Ali nisi slišal, da brez Duha ni mogoče razumeti duhovnih darov in Svetega pisma?« Kar pa dodatno potrjuje še naslednji stavek: »Za tiste, ki pripadajo svetu, je vse, kar prihaja od Duha, nesmisel, ker se to presoja duhovno«. Ta stavek pojasnjuje, zakaj brez Duha ni mogoče razumeti milosti: ker se to presoja duhovno (presojati »duhovno« pomeni razumevati s pomočjo Duha). Posledica je, da je za tiste, ki pripadajo svetu (ki so privrženi materialnemu svetu, gre torej za materialiste!), vse, kar prihaja od Duha, nesmisel, ker nimajo Duha in tega ne morejo razumeti.
Za »novo dobo« bo torej premagovanje materializma (ne le racionalizma) nujno, kajti Beseda vedno prihaja po Duhu, materializem pa onemogoča vstopanje Duha v dušo. Poleg tega pa onemogoča razumevanje tega, kar nam Bog po Besedi hoče povedati. In končno: za prihajanje Besede ja nujna hoja za Kristusom, ta pot pa nujno vključuje tudi odpoved, le-ta in materialistični način življenja pa se izključujeta.
Dva tabora
Stanje v sodobnem svetu, vsaj v civilizaciji Zahoda, je shizofreno: družba (narodi) je razklana, in ta razkol je v zadnjem času postal še izrazitejši. Moj namen tukaj je osvetliti globinske (metafizične) vzroke zanj, na katere preveč pozabljamo, bojim se pa, da se jih večina sploh ne zaveda.
Gre za spopad med zemeljskim in nebeškim mestom, ki bo trajal do konca sveta, le da v raznih dobah zadobiva različne pojavne oblike in imenovanja, v moderni sta to »levica« in »desnica«. Izhajam iz besed evangelija: »Človek ne more služiti dvema gospodoma: enega se bo držal in drugega preziral, enega bo ljubil in drugega zaničeval. Ne morete služiti Bogu in mamonu (zemeljskemu bogastvu)«. Se pravi, tisti, ki se držijo sveta (zemeljskega: bogastva, denarja, užitkov…), torej materialisti, in ki temu služijo, neogibno prezirajo Boga oz. vse tisto, kar pripada nebeškemu Kraljestvu. In seveda tudi obratno: tisti, ki hočejo služiti Bogu (Duhu, ne-materiji!) in se v življenju ženejo za Bogastvom Boga, neogibno prezirajo vse, kar je od sveta, in pojavi se tudi prezir do materialistov.
Lahko se pojavi celo sovraštvo: »Zato vas svet (tisti, ki so od sveta) sovraži, ker niste od sveta«. Evangelij pove še, da se med materialisti pojavi neka simpatija: »Če bi bili vi od sveta, bi svet svoje ljubil«. Torej, med levičarji in desničarji se vzpostavlja stanje simpatije in antipatije.
Tu bom resnicam evangelija dodal še nekaj iz knjig RŽVB, kajti one so dane tudi za boljše razumevanje Razodetja: »Vi ne pripadate temu svetu, a satan vas prepričuje, da mu pripadate. Tako podel in izdajalski je on.« Človek po svojem duhu ne pripada materialnemu svetu, zato pomeni privrženost temu svetu neko nasilje nad resnično človeško naravo. Zato materializem ni prava pot, zato človek v materialistični atmosferi ne more biti srečen. Vendar, satan, katerega cilj je uničevanje duš, ljudi zapeljuje tudi tako: da jih prepriča v nek način življenja, ki povzroča propadanje duše. Zemeljsko mesto se nam tako pokaže tudi kot »satanovo mesto«. To je mesto duš, ki so se predale materializmu, zato v njih ni Duha, to je stanje, ki onemogoča »presojati duhovno«, vse duhovno je zato zanje »nesmisel«, oni zato ne razumejo, ne morejo razumeti duš nebeškega mesta, iz česar se pojavlja nasprotovanje in tudi sovraštvo.
Materializem in politika
V družbi se tako vzpostavita dva tabora, tukaj sem skušal nakazati globinske vzroke za ta pojav.
Tabor materialistov, ki so se v svojem načinu življenja zamejili v zemeljsko, se predali čutnim užitkom, materialni vezanosti in služenju Denarju. Svet materialističnih vrednot, a izgube vseh duhovnih vrednot. Nasproti taboru idealistov, ki hočejo postavljati Boga na prvo mesto, kjer se pojavlja tudi prezir do posvetnega, zato tudi do »tistih od sveta«. Nasprotje med teisti in ateisti, med svetovoma zelo različnih vrednot in moralnih sistemov, kar rezultira tudi v zelo različen način življenja. Med obema taboroma se lahko pojavi tudi sovraštvo.
Vsekakor pa se v vsaki državi in v sistemu demokracije nasprotje med obema taboroma artikulira v formiranju različnih strank, levih in desnih, katerih različnost je izražena v različnih programih, a tudi v različnosti ljudi (politikov), ki naj bi te programe udejanjili. Pri tem se pokaže, da so razlike tudi znotraj obeh taborov (posledica je več strank znotraj vsakega), a razlike med obema (zlasti kar se tiče etike) so velike!
V končni fazi se vsa ta nasprotja iztečejo v besedne spopade med izvoljenci ljudstva, v parlamentu, ki je institucija za formiranje zakonov. Ti zakoni pa močno pogojujejo življenje državljanov, in veljajo za vso državo, se pravi za oba tabora (ker živita na istem teritoriju), ki pa živita dokaj različno življenje in je zato nemogoče, da bi zakoni ustrezali vsem, kar je prav za ene, je povsem nesprejemljivo za druge, in obratno. Odtod potem verbalna agresivnost in »sovražni govor« v parlamentu.
Vsekakor moramo zaključiti, da je danes, v pozni moderni, v vsej kulturi Zahoda močno prevladalo levičarstvo oz. poganstvo – posledica dejstva, da moderno označujeta racionalizem in materializem, ki vodita v ateizem.
