V četrtek 4. oktobra 2018 je bil v tržaškem Primorskem dnevniku objavljen na strani AKTUALNO, članek »Večina o Titu samo negativno«, v katerem se obravnava odločitev Deželnega Sveta, da se odvzame odlikovanje jugoslovanskemu diktatorju J. B. Titu, podeljeno leta 1969 v Rimu, iz rok takratnega italijanskega predsednika G. Saragata. Veljavna zakonodaja namreč ne predvideva preklica odlikovanj, posebno ne, če odlikovanca ni več med živimi (tako P.D.).
Ne glede na zakonodajo, ki je niti ne poznam, si pa dovoljujem komentar na razne odzive tako Lahov, kot »naših« in ne-naših »Slovencev«. Laška desna sredina in Gibanje 5 zvezd sta v deželnem svetu glasovala za odvzem državnega odlikovanja. V glavnem so bili za odvzem pri organizacijah istrskih optantov, kakor tudi večina laških nacional-socialistov pod raznimi mavričnimi imeni njih patriotizma, ki naj bi bili desno obarvani, kar je nelogično. Italijani so bili vedno nagnjeni k levici, čeprav se označujejo z desnico. N.pr. : laški nacional-socialisti, ker ne morejo več uporabljati imena Fašizem, torej v bistvu kontinuiteta fašistov, se označujejo z nacionalno desnico (Destra Nazionale), kar je zelo prikladno pri AGITPROPU, ki uvršča vso zahodno desnico k fašizmu (fašizem pa je skrajna levica), čeprav največji protifašisti so bile prav države desnega predznaka »imperialističnega zahoda«, kot so Francija, Anglija, ZDA in baltske države ter Poljska, ki so bile napadene tudi od strani Sovjetske Zveze, poleg nacistične Nemčije (tem izvirnim protifašistom je bila naklonjena tudi Kraljevina Jugoslavija, Grčija in druge napadene države od strani OSI). Tu je treba omeniti, da so bile Španija, Portugalska Francija in druge romanofone države (Romunija, Albanija etc.), naklonjene levici socializmov. Logično, da ta naklonjenost je bila tudi v desnih državah, a ni prevladovala, kakor v slovanskih državah pod vplivom SZ.
Anahronizem je zelo razviden med zamejskimi Slovenci pod sosedovimi državami, ki niso okusili diktature proletariata internacional-socializmov in Slovenci po svetu, ki so prebežali iz matice, prav zaradi zločinskega obnašanja Stalin-Titovega revolucionarnega režima v medvojnem času, podkrepljenega z vzporednim konkurenčnim nasiljem nacional-socializma so-okupatorjev Kr.J., da o povojnem času genocida niti ne govorim.
Med 40. dnevi okupacije tržaškega ozemlja od strani Titovih hord (značilnih s primitivizmom južnih »bratov«) se je na tržaškem izkristaliziral poseben pogled, ne le italijanskih državljanov, ampak tudi slovenskih, posebno demokratov, do nove Stalin – Titove socialistične ureditve, ki ni bila v skladu s pričakovanjem povojne zahodne demokracije. Kljub Zavezniški Vojaški Upravi (ZVU) Na Svobodnem Tržaškem Ozemlju (STO), je imel Stalin-Titov AGITPROP povsem proste roke. Ni se čuditi, da v zanosu sreče konca vojne, je naše prebivalstvo nasedlo omenjenemu agitpropu in verjelo že zgodnji floskuli o fašistoidnem zahodnem kapitalizmu, kar se je zdelo logično zaradi propada nacionalsocialističnih režimov Nemčije in Italije. Nihče ni niti pomislil, da so ti isti socializmi, bili zavezniki internacional-socialistov SZ in le konkurenčno sporni po napadu pajdaša Hitlerja na zaveznika Stalina. Še 2 leti pred koncem vojne so fašisti celo sodelovali aktivno v vrstah partizanov, na slovenskem ozemlju in pomagali k »zmagi« nad protirevolucijo. Logično, da se je Stalin odzval po vojni z največjo lažjo, ki so jo sprejeli celo zahodni politiki, da je fašizem desnica. Še danes v zamejstvih, da o matici niti ne govorim, povsem butasto, smatrajo nacionalsocialiste (fašiste) za desne ekstremiste, čeprav so čista LEVICA. Naravnost smešno je ustanavljanje raznih »ANTIFA’«, ki so karakteristično levičarsko fašistoidne.
Kar me najbolj moti, je dejstvo, da se je predstavnik SSk (Slovenske Skupnosti) Igor Gabrovec, izrekel proti odvzemu državnega odlikovanja zločincu Titu, skupaj z vso levičarsko laško združbo. Če že je oboževalec jugo-diktatorja, ki ima na vesti genocid nad slovenskim narodom, bi se lahko vsaj vzdržal, ne pa odkrito zavzel stališče laških internacional-socialistov (levice), ki so v bistvu ostali nacionalsocialisti (fašisti), še posebno kar se tiče odnosov do Slovencev. Ogabno je, da se predstavnik SSk, ki naj bi bila demokratična stranka Slovencev v zamejstvu, torej proti-totalitarna, se celo slika s priložnostnim Primorskim dnevnikom, ki poveličuje Tita ob njegovi smrti. Nihče od strani članov SSk se ni oglasil, da bi tako zadržanje predstavnika slovenske nacionalne stranke obsodil. Kje so Terpin, Štoka in drugi vidni demokrati pri SSk, da tako ideološko zločinsko pristranskost tolerirajo? Je to v skladu s »politično korektnostjo«? Hvala za take demokrate!
Igor Gabrovec je nedvomno simpatizer levice, saj je bil svoj čas predstavnik SKGZ (Slovenska Kulturno Gospodarska Zveza), torej izrazito titovske organizacije, ki še danes se trdno drži smernic UAIS-SIAU (Unione Antifascista Italo-Slovena – Slovensko-Italijanska Antifašistična Unija), kot tudi edini zamejski dnevnik v slovenščini, Primorski (partizanski) dnevnik. Spomnim se, da ga je, takoj po osamosvojitvi, intervjuval Joži Peterlin. Tedaj ni bil navdušen nad osamosvojitvijo Slovenije in je celo izjavil, da se čuti bolj »državljan Krasa«, kot kaj drugega. Čeprav je pristopil pozneje k SSk, ni nikoli bil nacionalno trdno čuteč. Treba je tudi opomniti, da je SSk le medla senca predhodnice »lipove« SDZ (Slovenske Demokratske Zveze), ki je bila izrazito desno navdahnjena in pravilno nacionalno iredentistična, ker sta jo od vsega začetka vodila TIGR-ovca ddr. Josip in Branko Agneletto!
V tržaško-goriškem zamejstvu smo vedno imeli deljene Slovence. Po vojni so bili v glavnem Titovci (NSZ – Neodvisna Socialistična Zveza), nato Stalinistično orientirani KP-STO, najprej složni zavezniki Titovcev, po ’48. letu pa nasprotniki v vrstah PCI (ukinitev pretežno slovenske KP-STO ter NSZ),v sled informbiroja. Na demokratični strani je bila SDZ z lipovo vejico (»Liparji« za kom. Agitprop) s tednikom »Demokracija« ter katoliški del Slovencev okoli časopisa »Katoliški glas« (večina klerikalno usmerjeni). Bil je tudi časopis »Novi List«, ki bi ga lahko označili za »desno sredinskega«, saj je bil tudi v Jugi »užiten« v nasprotju z ostalima dvema. Bilo je tudi »Delo« v protiutež »Primorskemu dnevniku« od strani kom-informbiroja -PCI, kjer je bil več let kulturni urednik dokaj sporni Anton Mirko Kapelj. Drugih publikacij ne omenjam. Ko je SDZ usahnila, se je formirala pod istim znakom »Lipove vejice« Slovenska Skupnost – SSk, ki pa je, po mojem mnenju, izgubila »ost« SDZ in postala bolj »topa« glede politične strankarske strategije. Vpliv desnih sredincev se je povečal, še posebno z združitvijo Novega Lista in Katoliškega glasa v Novi Glas, ki ga vrsto let ureja Jurij Paljk. Ni primerjave z Uršičevo Demokracijo.
Če smo pošteni, moramo priznati, da je t.i. demokratični del Slovencev pri SSk, izgubil kljubovalni naboj upora proti italijanski lažni iredenti in sploh ne reagira več na vsakodnevne izzive, še posebno LEVIČARSKIH JANIČARJEV, ki so že zasedli vse pomembne vzvode zamejskih medijskih in »kulturnih« ustanov. Naj omenim le radio RAI – TRST in TV v slovenskem jeziku, ki je povsem drugačen, kot v povojnih časih, ko so še bili napovedovalci in komentatorji »alla pok. Danilo Lovrečič« in podobni. Danes tudi tu se slavi genocidni zločinec Tito. »Našega« gledališča sploh ne prištevam več k slovenskim kulturnim ustanovam, saj je vedno bolj multikulturno »trikoloren«. Laške šole »s slovenskim učnim jezikom« nimajo niti trohice domovinske slovenske vzgoje, ampak so striktno zveste laškim programom njih iredente (v razliko s povojnimi kjer so imeli besedo protikomunistični pribežniki iz matice). Otroci so danes prepričani, da je naša zastava rdeče belo zelena. Izvzeto je tisto učno osebje, ki se trudi kaj doprinesti k nacionalni zavednosti, a je dokaj neuspešno, v sled nerazumevanja otrok pri večinoma ameboidnem domačem ognjišču. Prognoza slovenstva v zamejstvu je nesrečno-zlonosna. Večina janičarjev slovenskega rodu je levičarsko usmerjena, torej internacional-socialistično, partizan-đihadističo, zato brez vsakega ponosa in zavesti nacionalne pripadnosti, nasprotno, celo sovraži tiste, ki ohranjajo tradicijo in niso »avantgardno multikulturni« po Marxu-Stalin-Titu…Alahu, še posebno če so krščansko verni. Islam jih ne moti! Šerjatsko pravo niti! O vratove-reznih terorističnih islamskih migrantih vse dobro, kot v matici! Na diplomatskem parketu smo prava copata! Slovenski Minister za zamejce je praktično nepotreben, ker sploh ga nisem nikoli slišal (nobenega do sedaj), da bi zahteval »recipročnost« (medsebojnost enakih meril) Lahov do naše manjšine pri njih, v primerjavi z drugimi manjšinami v Sloveniji. Italijanov in Hrvatov v SLO je le za peščico in imajo pravice, ki si jih zamejci le sanjamo, medtem, ko naša »manjšina« sega z Istre do Kanalske doline, Rezije in Zdobe vzdolž cele tržaške obale (Slovensko Primorje nepravično v rokah Italije, po drugi sv.v. po »zaslugi« Tita, ker nismo mogli pogajalsko uveljaviti pravic, zaradi ideologije komunizma). Še danes »naši«, butasto pojejo »vstala Primorska«, čeprav je sploh nimamo več. Saj nam ne priznajo niti statusa pomorske države, ker nimamo zadostnega lastnega morja (dokaz: arbitražni sporazum, ki nam ne odloča niti stika z mednarodnim morjem, kar bi bilo logično za pomorsko državo). Imamo le koprsko mlakužo s prevladovanjem laščine in hrvaščine.
To obupno stanje duha in pomanjkanje nacionalnega ponosa ter zavesti, je bolj kot razvidno in ga priznavajo celo znani titoisti. Že Niko Kavčič (znan udbovec, danes v centru raziskav Pezdirja in Omerze, glede vzporednega mafijskega gospodarstva) je odkrito in v posmeh povedal, da naše zamejce sploh ne zanima nova država Slovenija, ampak so še vedno zagledani v SFRJ in Tita ter rdečo zvezdo. Pa še res je, saj niti eden zamejec vzdolž vse meje nima doma slovenske zastave. Imajo pa obilico rdečih cunj, ki jih vsako leto po prvem maju, obešajo po celem tržaškem Krasu, da izpričajo svojo zvestobo zločinskemu multi-kulti komunizmu, ki ga že cel omikani svet obsoja, kot genocidno-zločinskega. Porazno z vidika narodne zavesti in nacionalnega ponosa, ki ga bi radi pričakovali od slehernega pripadnika slovenskega porekla. Utopična želja slovenskih narodnjakov! Zelo spoštovan je pri »naših« zamejcih, bivši senator PCI (Partito Comunista Italiano) laške republike, tovariš Stojan Spetič, znan Stalinist, ki omalovažuje, blati in kritizira poosamosvojitveno Slovenijo. Objavlja ga Primorski dnevnik, Matajur idr.. Večkrat sem z njim polemiziral, ker ga smatram za odkritega sovražnika demokratizacije in de-ideologizacije levosučnih slovenskih državljanov in zamejcev. Rad istoveti slovenske Narodnjake (nacionaliste-patriote) s fašisti in desnico. Če jih ima za desnico, je to logično, toda fašizem je pravo nasprotje desnice, ker je skrajna LEVICA. Tu je popolnoma, namenoma, neveden o izvoru fašizma (dvomim, da ni bral F. Fureta idr.)! Kar je slovenskega narodno zavednega je zanj fašizem. Zgodilo se je, ko se je prvič pojavila slovenska zastava poosamosvojitvene Slovenije, ob priliki proslave »Bazoviških junakov«, kjer je bil tudi omenjeni senator laške republike in kjer je bila tudi laška zastava. Slovenski fantje »Gibanja 23. december« so prikorakali z »novo« slovensko zastavo in Spetič je naglas komentiral: »Prišli so fašisti!«. Logično, ker je pač manjkala rdeča zvezda! Laška zastava je bila lahko tudi brez zvezde (uradna – ista kot fašistična v času streljanja žrtev), slovenska pa je bila brez zvezde, fašistična. Kaj naj rečem? Žalostno!
Slovenska država, če sploh bo kdaj demokratična (brez LEVICE v parlamentu, kot Poljska), bi se morala zavzeti za Slovence po svetu, ker le ti so ostali zvesti svoji NARODNOSTI (nacionalnosti) in so v ponos Sloveniji, v kolikor so bili uspešni v delovnem in intelektualnem smislu ter izredno spoštovani v novih domovinah. Med in po vojni je smetana slovenstva zapustila svoje domove, zaradi pustošenja »diktature proletariata«, torej najbolj zavrženega, ignorantskega, primitivnega razreda, ki ga je bilo v Sloveniji bore malo in še ta je prevladoval med kriminalom. Revolucionarni veljaki so bili večinoma uvoženi iz SZ in juga Jugoslavije (Kardelj, Kidrič, Tito etc.). Povojno izobraževanje »tršic in tovarišev« (vojakov revolucije), na vseh nivojih šolstva, je imelo levjo vlogo pri osiromašenju intelektualne moči naroda z zamenjavo tradicionalnih krščanskih VREDNOT, s proletarskimi marksističnimi smernicami »dialektike materializma«, da imamo danes večino ameboidne mladine (tudi na fakultetah), brez kančka nacionalnih zavesti in ponosa ter omenjenih vrednot. Zato tudi večinska revščina na volitvah, kjer prevladuje jugo-nostalgija ter propadanje na vseh državotvornih resorjih, okuženih od marksističnih postulatov
Da ne bom našteval le negativnih faktorjev, ki, na žalost, prevladujejo ne le v zamejstvu, je potrebno omeniti, da je določeno zdravo jedro razmišljanja v otopeli mentaliteti povojnih generacij tudi v matici, ki se trudi obuditi predvojno civilizacijsko – kulturno raven Slovencev, kar vzbuja UPANJE v boljšo prihodnost. Predpogoj je, seveda, izbris prisotnosti socializmov (levice) iz nacionalnega parlamenta (kot na Poljskem), da se uvrstimo med Višegrajce, v dobrobit srednjeevropske civilizacije, proti odkritemu vojnemu stanju v EU, s prihodom islamskih Alah-Mohamedovih bojevnikov, pod krinko azilantskih beguncev, ki že pustošijo staro celino. To bo pa trd oreh, če bomo imeli leve vlade, ki se trudijo uničiti nacionalne države Evrope. Tudi iz EU parlamenta je potrebno izriniti deleterne marksistične socializme raznih mavričnih barv in znakov. Pljunimo v roke in pogumno v bran evropskih Domovin (še posebno na volitvah)! Zavedajmo se nacionalnih identitet krščanske Evrope! Čas je za slogo demokratične miselnosti desnega obrambnega pola!
Igor Gabrovec je nedvomno simpatizer levice, saj je bil svoj čas predstavnik SKGZ (Slovenska Kulturno Gospodarska Zveza), torej izrazito titovske organizacije, ki še danes se trdno drži smernic UAIS-SIAU (Unione Antifascista Italo-Slovena – Slovensko-Italijanska Antifašistična Unija), kot tudi edini zamejski dnevnik v slovenščini, Primorski (partizanski) dnevnik. Spomnim se, da ga je, takoj po osamosvojitvi, intervjuval Joži Peterlin. Tedaj ni bil navdušen nad osamosvojitvijo Slovenije in je celo izjavil, da se čuti bolj »državljan Krasa«, kot kaj drugega. Čeprav je pristopil pozneje k SSk, ni nikoli bil nacionalno trdno čuteč. Treba je tudi opomniti, da je SSk le medla senca predhodnice »lipove« SDZ (Slovenske Demokratske Zveze), ki je bila izrazito desno navdahnjena in pravilno nacionalno iredentistična, ker sta jo od vsega začetka vodila TIGR-ovca ddr. Josip in Branko Agneletto!
V tržaško-goriškem zamejstvu smo vedno imeli deljene Slovence. Po vojni so bili v glavnem Titovci (NSZ – Neodvisna Socialistična Zveza), nato Stalinistično orientirani KP-STO, najprej složni zavezniki Titovcev, po ’48. letu pa nasprotniki v vrstah PCI (ukinitev pretežno slovenske KP-STO ter NSZ),v sled informbiroja. Na demokratični strani je bila SDZ z lipovo vejico (»Liparji« za kom. Agitprop) s tednikom »Demokracija« ter katoliški del Slovencev okoli časopisa »Katoliški glas« (večina klerikalno usmerjeni). Bil je tudi časopis »Novi List«, ki bi ga lahko označili za »desno sredinskega«, saj je bil tudi v Jugi »užiten« v nasprotju z ostalima dvema. Bilo je tudi »Delo« v protiutež »Primorskemu dnevniku« od strani kom-informbiroja -PCI, kjer je bil več let kulturni urednik dokaj sporni Anton Mirko Kapelj. Drugih publikacij ne omenjam. Ko je SDZ usahnila, se je formirala pod istim znakom »Lipove vejice« Slovenska Skupnost – SSk, ki pa je, po mojem mnenju, izgubila »ost« SDZ in postala bolj »topa« glede politične strankarske strategije. Vpliv desnih sredincev se je povečal, še posebno z združitvijo Novega Lista in Katoliškega glasa v Novi Glas, ki ga vrsto let ureja Jurij Paljk. Ni primerjave z Uršičevo Demokracijo.
Če smo pošteni, moramo priznati, da je t.i. demokratični del Slovencev pri SSk, izgubil kljubovalni naboj upora proti italijanski lažni iredenti in sploh ne reagira več na vsakodnevne izzive, še posebno LEVIČARSKIH JANIČARJEV, ki so že zasedli vse pomembne vzvode zamejskih medijskih in »kulturnih« ustanov. Naj omenim le radio RAI – TRST in TV v slovenskem jeziku, ki je povsem drugačen, kot v povojnih časih, ko so še bili napovedovalci in komentatorji »alla pok. Danilo Lovrečič« in podobni. Danes tudi tu se slavi genocidni zločinec Tito. »Našega« gledališča sploh ne prištevam več k slovenskim kulturnim ustanovam, saj je vedno bolj multikulturno »trikoloren«. Laške šole »s slovenskim učnim jezikom« nimajo niti trohice domovinske slovenske vzgoje, ampak so striktno zveste laškim programom njih iredente (v razliko s povojnimi kjer so imeli besedo protikomunistični pribežniki iz matice). Otroci so danes prepričani, da je naša zastava rdeče belo zelena. Izvzeto je tisto učno osebje, ki se trudi kaj doprinesti k nacionalni zavednosti, a je dokaj neuspešno, v sled nerazumevanja otrok pri večinoma ameboidnem domačem ognjišču. Prognoza slovenstva v zamejstvu je nesrečno-zlonosna. Večina janičarjev slovenskega rodu je levičarsko usmerjena, torej internacional-socialistično, partizan-đihadističo, zato brez vsakega ponosa in zavesti nacionalne pripadnosti, nasprotno, celo sovraži tiste, ki ohranjajo tradicijo in niso »avantgardno multikulturni« po Marxu-Stalin-Titu…Alahu, še posebno če so krščansko verni. Islam jih ne moti! Šerjatsko pravo niti! O vratove-reznih terorističnih islamskih migrantih vse dobro, kot v matici! Na diplomatskem parketu smo prava copata! Slovenski Minister za zamejce je praktično nepotreben, ker sploh ga nisem nikoli slišal (nobenega do sedaj), da bi zahteval »recipročnost« (medsebojnost enakih meril) Lahov do naše manjšine pri njih, v primerjavi z drugimi manjšinami v Sloveniji. Italijanov in Hrvatov v SLO je le za peščico in imajo pravice, ki si jih zamejci le sanjamo, medtem, ko naša »manjšina« sega z Istre do Kanalske doline, Rezije in Zdobe vzdolž cele tržaške obale (Slovensko Primorje nepravično v rokah Italije, po drugi sv.v. po »zaslugi« Tita, ker nismo mogli pogajalsko uveljaviti pravic, zaradi ideologije komunizma). Še danes »naši«, butasto pojejo »vstala Primorska«, čeprav je sploh nimamo več. Saj nam ne priznajo niti statusa pomorske države, ker nimamo zadostnega lastnega morja (dokaz: arbitražni sporazum, ki nam ne odloča niti stika z mednarodnim morjem, kar bi bilo logično za pomorsko državo). Imamo le koprsko mlakužo s prevladovanjem laščine in hrvaščine.
To obupno stanje duha in pomanjkanje nacionalnega ponosa ter zavesti, je bolj kot razvidno in ga priznavajo celo znani titoisti. Že Niko Kavčič (znan udbovec, danes v centru raziskav Pezdirja in Omerze, glede vzporednega mafijskega gospodarstva) je odkrito in v posmeh povedal, da naše zamejce sploh ne zanima nova država Slovenija, ampak so še vedno zagledani v SFRJ in Tita ter rdečo zvezdo. Pa še res je, saj niti eden zamejec vzdolž vse meje nima doma slovenske zastave. Imajo pa obilico rdečih cunj, ki jih vsako leto po prvem maju, obešajo po celem tržaškem Krasu, da izpričajo svojo zvestobo zločinskemu multi-kulti komunizmu, ki ga že cel omikani svet obsoja, kot genocidno-zločinskega. Porazno z vidika narodne zavesti in nacionalnega ponosa, ki ga bi radi pričakovali od slehernega pripadnika slovenskega porekla. Utopična želja slovenskih narodnjakov! Zelo spoštovan je pri »naših« zamejcih, bivši senator PCI (Partito Comunista Italiano) laške republike, tovariš Stojan Spetič, znan Stalinist, ki omalovažuje, blati in kritizira poosamosvojitveno Slovenijo. Objavlja ga Primorski dnevnik, Matajur idr.. Večkrat sem z njim polemiziral, ker ga smatram za odkritega sovražnika demokratizacije in de-ideologizacije levosučnih slovenskih državljanov in zamejcev. Rad istoveti slovenske Narodnjake (nacionaliste-patriote) s fašisti in desnico. Če jih ima za desnico, je to logično, toda fašizem je pravo nasprotje desnice, ker je skrajna LEVICA. Tu je popolnoma, namenoma, neveden o izvoru fašizma (dvomim, da ni bral F. Fureta idr.)! Kar je slovenskega narodno zavednega je zanj fašizem. Zgodilo se je, ko se je prvič pojavila slovenska zastava poosamosvojitvene Slovenije, ob priliki proslave »Bazoviških junakov«, kjer je bil tudi omenjeni senator laške republike in kjer je bila tudi laška zastava. Slovenski fantje »Gibanja 23. december« so prikorakali z »novo« slovensko zastavo in Spetič je naglas komentiral: »Prišli so fašisti!«. Logično, ker je pač manjkala rdeča zvezda! Laška zastava je bila lahko tudi brez zvezde (uradna – ista kot fašistična v času streljanja žrtev), slovenska pa je bila brez zvezde, fašistična. Kaj naj rečem? Žalostno!
Slovenska država, če sploh bo kdaj demokratična (brez LEVICE v parlamentu, kot Poljska), bi se morala zavzeti za Slovence po svetu, ker le ti so ostali zvesti svoji NARODNOSTI (nacionalnosti) in so v ponos Sloveniji, v kolikor so bili uspešni v delovnem in intelektualnem smislu ter izredno spoštovani v novih domovinah. Med in po vojni je smetana slovenstva zapustila svoje domove, zaradi pustošenja »diktature proletariata«, torej najbolj zavrženega, ignorantskega, primitivnega razreda, ki ga je bilo v Sloveniji bore malo in še ta je prevladoval med kriminalom. Revolucionarni veljaki so bili večinoma uvoženi iz SZ in juga Jugoslavije (Kardelj, Kidrič, Tito etc.). Povojno izobraževanje »tršic in tovarišev« (vojakov revolucije), na vseh nivojih šolstva, je imelo levjo vlogo pri osiromašenju intelektualne moči naroda z zamenjavo tradicionalnih krščanskih VREDNOT, s proletarskimi marksističnimi smernicami »dialektike materializma«, da imamo danes večino ameboidne mladine (tudi na fakultetah), brez kančka nacionalnih zavesti in ponosa ter omenjenih vrednot. Zato tudi večinska revščina na volitvah, kjer prevladuje jugo-nostalgija ter propadanje na vseh državotvornih resorjih, okuženih od marksističnih postulatov
Da ne bom našteval le negativnih faktorjev, ki, na žalost, prevladujejo ne le v zamejstvu, je potrebno omeniti, da je določeno zdravo jedro razmišljanja v otopeli mentaliteti povojnih generacij tudi v matici, ki se trudi obuditi predvojno civilizacijsko – kulturno raven Slovencev, kar vzbuja UPANJE v boljšo prihodnost. Predpogoj je, seveda, izbris prisotnosti socializmov (levice) iz nacionalnega parlamenta (kot na Poljskem), da se uvrstimo med Višegrajce, v dobrobit srednjeevropske civilizacije, proti odkritemu vojnemu stanju v EU, s prihodom islamskih Alah-Mohamedovih bojevnikov, pod krinko azilantskih beguncev, ki že pustošijo staro celino. To bo pa trd oreh, če bomo imeli leve vlade, ki se trudijo uničiti nacionalne države Evrope. Tudi iz EU parlamenta je potrebno izriniti deleterne marksistične socializme raznih mavričnih barv in znakov. Pljunimo v roke in pogumno v bran evropskih Domovin (še posebno na volitvah)! Zavedajmo se nacionalnih identitet krščanske Evrope! Čas je za slogo demokratične miselnosti desnega obrambnega pola!
