15.3 C
Ljubljana
četrtek, 22 aprila, 2021

Nevidne tragične in hkrati veličastne zgodbe udbaškega podzemlja

V Reporterju (24. 12. 2018) me je dr. Boštjan M. Turk brezprizivno razglasil za registriranega sodelavca Službe državne varnosti in to na podlagi knjige Romana Leljaka Špiclji Udbe, ki je pa sam ne poznam, in je ne morem komentirati. Sem pa tudi na podobnem seznamu iz knjige Udba net, ki je nastala na podlagi spletne objave slovenskega rojaka iz Avstralije g. Dušana S. Lajovica leta 2003, ki jo pa dobro poznam.

 

Pri čemer ugotavljam, kot prvo, da je Turk s tem »velikim odkritjem« v zamudi, ker sem svojo »udbaško kariero« na dolgo in široko predstavil javnosti najprej v moji avtobiografski knjigi Stati v areni (Založba Mladika, Trst, 2015) in potem še v kratkem povzetku v medijih (npr. Novi glas, 3.11. 2016). In, kot drugo, sporočam, da sem npr. pri prelistavanju Lajovičeve knjige razočaran ugotovil, da ni v njej nikogar od pravih udbašev, ki so me nekajkrat naskakovali, in ki imajo svoja imena, ter so še vedno tu med nami, ker je pač Udba ob propadu režima očitno počistila sezname in zavarovala svoje ljudi. Kot ni v knjigi niti rdečih veljakov iz 226 strani dolgega seznama resnične udbomafijske Hobotnice, z velikim Botrom na čelu, ki nam je ugrabila državo, in jim udbaštvo dobesedno gleda ven iz obraza. Objavila bi jo naj na spletu Mladina, verjetno takrat, ko je bila še dostojen časopis, in se še ni spridila v protijanševski pljuvalnik. Mladininin seznam prinaša osebne podatke članov, funkcijo in položaj v udbomafijskem lobiju, možnosti napredovanja, področje delovanja, opise vrlin in slabosti članov mafije ter celo opise njihovih grehov. Čudi me, da nisem v Turkovih spisih zasledil še nobene informacije o tej resnični Hobotnici. Moral bi vedeti zanjo. Sicer pa mu jo lahko pošljem, če bi ga zanimala. Tam je taka gora zanimivih podatkov, da bi lahko o tem pisal svoje kolumne do smrti.

Sem pa npr. v Lajovičevi knjigi našel sebe, ki sem se dolga leta otepal pritiskov, da bi ovajal, in se ob enem pogovoru v prostorih Velikega Brata celo zapletel v fizični obračun z nasilnim spraševalcem ter ga pisno prijavil šefu. Pa bil zaradi mojih javnih kritičnih stališč do režima in njegovih predstavnikov v svinčenih letih z velikim hrupom izključen iz partije, končal pred sodišči z zahtevo tožilstva po dveh letih zapora, ki sem se jim po sreči za las ognil, in bil zaradi nekooperativnosti do Udbe vržen iz podjetja. Pa doživel »Goli otok« v Luki Koper zaradi upora proti nekaterim ukrepom Koreličeve prisilne uprave in si s pisnim protestnim rafalom CK-ju ob politični likvidaciji Staneta Kavčiča nakopal za vrat vojaško obveščevalno službo, kar vse je lepo opisano v moji knjigi. Dolga roka Hobotnice me je dosegla celo še v tranziciji, ko me je žirija Kocjančičeva nagrade dvakrat izbrala za nagrajenca (2005, 2012), a so rdeči Kmeri v občini Izola obakrat preprečili podelitev nagrade (Reporter, 20. 2. 2012). Prav tako sem presenečen našel v Lajovičevi knjigi bratranca duhovnika, ki si je v prerivanju z Udbo prislužil nekaj mesecev zapora, vzorno vzdrževal, obnavljal in restavriral kar trinajst podružničnih cerkva v svoji župniji, dvignil župnijo na vrh lestvice po branju Mohorjevk, bil desetletja član organov in nekaj mandatov tudi podpredsednik Mohorjeve družbe, pustil za seboj knjižnico z okrog pet tisoč knjigami ter se je njegovega pogreba udeležilo okrog tisoč ljudi, od tega skoraj sto duhovnikov. In v zvezi s tem »inkriminiranim udbaškim konfidentom« smo na pogrebu slišali, med ostalim, da je »vedno znova razgaljal korenine povojne ideološke totalitarnosti«, pa »da so bile vse njegove zadolžitve pri Mohorjevi njegovo življenje, saj je na sejah kar žarel od idej in navdušenja, pa tudi od jasnih in zdravih stališč, s katerimi je znal nositi tudi glavo na prodaj, ko je šlo za temne čase naše zgodovine« (Novi glas, 13. 3. 2008).

Našel sem še enega »špiclja«, to je prijatelja, uglednega istrskega pesnika in publicista, ki se je po vojni uprl pritiskom Udbe, da bi ovajal, in je raje pobegnil s soprogo in parletnim otrokom najprej v Trst, kjer je doživel prvi poskus ugrabitve, a ga je po srečnem naključju rešila tržaška policija. Na kar se je odselil v Nemčijo, doživel tam nov ponesrečen poskus ugrabitve, prešel pod varstvo zavezniških vojaških sil, kjer so mu svetovali umik v Avstralijo, kar je tudi naredil. Tam pa se je začel preživljati kot čistilec v bolnici, na kar je moral obnoviti maturitetni izpit, v angleščini namreč, se dokopal do magisterija iz bibliotekarstva in informatike, se na to temo udeležil številnih strokovnih konferenc po svetu, od Avstralije naprej prek Kitajske in Evrope pa do ZDA, kjer je bil nekaj časa celo član New York Academy of Sciences (Primorska srečanja, št. 255/2002), in se ob osamosvojitvi vrnil v rodno Istro, da bi v njej zatisnil svoje utrujene oči. In, kot zakleto, je bil tudi on v tranziciji, zaradi spletkarjenja sprijene obalne politike, dvakrat zapored (2010, 2012) oropan Kocjančičeve nagrade (Reporter, 20. 2. 2012). V knjigi sem našel tudi »Golootočane« ter ugledne izobražence in literarne osebnosti, ki so se v svojem življenju pogumno izpostavljali za politični preporod Slovenije. Kar kaže, da gre pri navedenih seznamih za nekaj sto različnih človeških usod, tudi tragičnih in veličastnih, o katerih se Turku niti sanja ne, in da mu zato nihče ne daje pravice, da v svoji vzvišeni pravičniški drži, ki zaudarja po čistunstvu, s tako neznosno lahkotnostjo lomasti po njih.

Zato ocenjujem, da je npr. Lajovičeva knjiga, verjetno brez njegove vednosti, eden poslednjih udarcev z repom te pošasti, ki ji je ime Udba. Nekomu je očitno uspelo poslati v promet seznam nesrečnikov, ki jih je Udba naskakovala, računajoč, da bo kdo pograbil to kost, in z njo po mrhovinarsko vnašal v javnost zmedo in zdrahe, predvsem v vrste slovenske pomladi, ker, kot navedeno, pravih udbašev z leve ni videti v knjigi. Kajti, čim si v preteklosti količkaj izštrlel v družbi, ti je bil vsiljen razgovor, po katerem je nastala, brez tvoje vednosti, zabeležka, ki je romala v Udbin arhiv, in z njo se je odprl tvoj dosje. Meni se je to verjetno zgodilo, ko sem kot študent neprestano rinil v inozemstvo, na delovno prakso v Belgijo, na trgatev v Provanso, na avtostop turneje po Evropi ipd. Za odhod v tujino pa je bil takrat, ob vstopnem vizumu v tujo državo, potreben tudi izstopni vizum iz Jugoslavije. In pred sleherno izdajo izstopnega vizuma, si bil pozvan na razgovor »s tovarišem«, ki ti je odpredaval pridigo o sovražnikih države in o tvoji dolžnosti da jo pomagaš varovati pred njimi. Seveda je bil razgovor pospremljen tudi s kakim namigom o možnem napredovanju ali pa s kako rahlo grožnjo. Vsakdo se je vlekel ven iz teh klešč, kot je vedel in zmogel. Z izmikanjem, polovičnimi obljubami, lahko tudi odklonilno, vendar s posledicami, ki so temu sledile, kot smo to lahko videli v navedenih primerih. Lahko je pri tem kdo tudi klonil, kar pa je tudi človeško, a je potem to plačeval s težkimi travmami v sebi. Bi rad videl Turka, tega našega junaka, kako bi se držal, če bi ga zobato kolesje tega stroja za mletje ljudi potegnilo vase. Lahko je biti demokrat danes, ko te to nič ne stane, in ko za to ni potrebno nobeno herojstvo. In ko Turk že tako strastno brska po raznih seznamih, partijskih, udbaških in drugih, ter po tem, kaj je kdo rekel ali napisal pred pol in več stoletja, ali pa kdaj je kdo spet poslovenil svoje potujčeno ime, kako to, da se še ni spravil nad Pučnika, saj je vendar tudi on bil v mladosti komunist, ter bi se tudi pri njemu našla kaka problematična izjava iz tistega časa za glodanje v javnosti. To bi šele bil zadetek! Zato mislim, da si Turk, kljub mnogim dobrim tekstom, ki nam jih je dal, s to svojo udbaško raboto resno sesuva ugled in ga pred tem ne bo rešila niti Sorbona, s katero se tako pogosto postavlja. Pa še ugled revije, ki je sicer Sloveniji doslej veliko dala.

Tinjan, 30. 12. 2018 Milan Gregorič

Zadnje novice

Sorodne vsebine