1.7 C
Ljubljana
petek, 5 marca, 2021

Na smrekah jabolka ne rastejo ali kdo je tranzicijski zmagovalec v Republiki Sloveniji

Korona virus in z njo povezana problematika je še dodatno razgalila vso bedo gozdarske stroke v Sloveniji in s to stroko povezanih ljudi. Prodaja lesa se je ustavila, lesni trg se je dobesedno sesul. Slovenski gozdarji pa še vedno na ves glas razlagajo kako imamo najboljše gozdove na svetu, kar naj bi bila pač posledica strokovnega dela gozdarske stroke in »sonaravnega gospodarjenja«, ki naj bi bil edinstven na svetu. Kdor se vsaj malo spozna na te stvari, ve da to ni res. To ve tudi večina strokovnih delavcev zaposlenih na Slovenskih državnih gozdovih in Zavodu za gozdove Slovenije, vendar ti »strokovnjaki« še vedno tiščijo glavo v pesek in že dobesedno verjamejo, da na smrekah rastejo jabolka – temu primerno se tudi obnašajo. Slovenske gozdove zadnja leta močno prizadevajo naravne ujme, ki so posledica nestrokovnega dela (tako v preteklosti kot sedanjosti) in malomarnosti, ne pa sonaravnega gospodarjenja. Vsa ta dogajanja v gozdovih postavljajo na laž trditev, da z gozdovi gospodarimo sonaravno. Če bi to držalo, naravnih ujm v takem obsegu kot so, ne bi bilo. Naravne ujme so po gozdovih celotne Evrope, vendar nikjer gozdarska stroka v Evropi ne zatrjuje, da gospodari sonaravno. To delamo samo pri nas, ker pač pri nas ljudje še vedno verjamejo v sv. Miklavža in podobna » nebesa« (pač radi nasedamo lažem).

 

Zadnje čase sem gledal kar nekaj okroglih miz in razprav slovenske kmetijske stroke na TV, kjer so sodelovali tako predstavniki in profesorji z Biotehnične fakultete, Kmetijsko gozdarske zbornice, ministrstva pristojnega za kmetijstvo in gozdarstvo, ne nazadnje je sodeloval tudi evro poslanec. Nazadnje so se vsi strinjali, da je nujno potrebna reorganizacija kmetijstva in da družba rabi domačo hrano, ki postaja čedalje bolj strateška surovina.

Ob vseh teh razpravah pa nikjer ne opažam slovenske gozdarske stroke, ki naj bi bila po strokovnosti v »svetovni špici« Dejstvo je, da je Slovenija skoraj 60 odstotno pokrita z gozdom, kmetijskih površin pa imamo le okoli 30 odstotkov, od katerih je 60 odstotkov na področju, ki so za kmetijsko proizvodnjo manj primerna. Vsaka uspešna kmetija ima tudi nekaj gozda- običajno je gozda na kmetiji več kot pa kmetijskih površin. Če hoče kmetija dobro poslovat, oziroma nam zagotavljat domačo hrano mora uspešno kombinirati tako kmetijsko kot gozdarsko proizvodnjo. Določene visokogorske kmetije se preživljajo večinoma z gozdarsko proizvodnjo oziroma živijo od posekanega lesa. Torej imamo idealne pogoje za razvoj gozdarstva in posledično temu lesno predelovalne industrije, manj idealne pogoje pa za proizvodnjo hrane. Vendar ti dve panogi (gozdarstvo in lesno predelovalna industrija) stagnirata in tudi propadata. Očitno je med strokovnjaki gozdarji, kmetijci in lesarji, ki vsi prihajajo iz Biotehniške fakultete (velik del kmetijske stroke pa prihaja tudi iz mariborske kmetijske fakultete in samostojnih visokošolskih zavodov) velik strokovni razkorak glede dojemanja upravljanja s slovenskim podeželjem. Kmetija se pač sestoji tako iz kmetijskega kot gozdarskega dela, oba podpirata eden drugega. Ali tega kmetijski »strokovnjaki« ki na TV tako vehementno razlagajo bodoče ukrepe v kmetijstvu ne vedo? Slovenskih gozdarjev, oziroma slovensko gozdarsko stroko očitno nihče več resno ne jemlje. Kje so vzroki?

Kje je vzrok za tako stanje ? Vzroki so v zaprtosti gozdarske stroke vase in strokovni nesposobnosti gozdarske stroke, da bi delovala v novih gospodarskih pogojih, ki jih narekuje tržno gospodarstvo. Obenem pa je v delu kmetijske stroke prisotno tudi veliko nepoznavanje problematike gospodarjenja z gozdovi. Slovenski gozdarji so se v novih pogojih organizirali po svoje, po socialistično, kar pomeni, kar je naše je moje. Večina nekdanjih gozdnih gospodarstev, potem ko so izgubili zelo donosne koncesije je propadla. Organizacija gozdarstva in gozdarska miselnost pa sta ostali isti kot je bilo v socializmu.

Nekdanje GG- je ( ki so se mastili z poceni koncesijo v državnih gozdovih), je sedaj nadomestil SiDG d.o.o. (Slovenski državni gozdovi), kjer očitno poleg uradnega dela poslovanja deluje še vzporedni gospodarski sistem, ki na bi temeljil na krajah. Po nekaterih podatkih iz medijev, se naj bi ukradlo na dan okoli 40. 000 EUR. Nihče pa še ni dokazal kako jim to uspeva (kar je precejšen logističen zalogaj), pa tudi nadzorniki v tem državnem podjetju (ki jih imenuje država in zaposleni v podjetju) so tiho, oziroma ne odkrijejo nič nezakonitega. Z državnimi gozdovi, ki jih je v Sloveniji le 20 odstotkov, gospodari pač država in ona nastavlja nadzornike. Tudi vodstvene zaposlene v javnem zavodu Zavod za gozdove Slovenije, ki v bistvu strokovno upravlja z državnimi gozdovi nastavlja država. Zavod za gozdove izdeluje vse načrte, nadzira proizvodnjo, vrši odkazilo, nadzira in predpisuje gojitvena dela in podobno. Direktor Zavoda za gozdove je namreč tudi predsednik strokovnega sveta SiDG –ja. Če se nekdanji sošolci, prijatelji in sodelavci nadzirajo med seboj, potem nadzora pač ni.

Poglejmo podatek primera kraje 40.000 EUR na dan, ki ga je objavil portal plus. To je na primer 1000 neto m3 lesa, ki ga lahko pelje okoli 30 Magirusov (gozdarski pet osni kamioni). To je težko izvedljivo za en dan. Torej, če jim to uspeva, morata biti obe organizaciji, torej SiDG in Zavod za gozdove (in njihov menagment) na vseh nivojih med seboj zelo dobro usklajena. Če Zavod za gozdove ne bi »držal štange« Slovenskim državnim gozdovom, tudi do omenjenih »kraj« državnega premoženja (kar les, ki prihaja iz državnih gozdov je) ne bi moglo prihajati. Sistema sta pač med seboj povezana in usklajena. Dobro pa bi bilo, da bi tisti, ki je izračunal ta podatek (40.000 EUR/dan) to številko tudi dokazal in pokazal kako stvar teče. Kraj v državnih gozdovih ni mogoče izvesti brez sodelovanja Zavoda za gozdove.

Ker so na Zavodu za gozdove plače gozdarskih inženirjev v višini lepo grajene natakarice, bodo pač ti inženirji večino svoje energije in pameti usmerili v vzporedno pridobitno dejavnost. Včasih je že dovolj, da se obrneš stran in molčiš. Strokovnega dela pač več ni, ker tudi cenjeno ni; sistem v slovenskem gozdarstvu je pač tako narejen. Vrhnji sloj managerjev se nadzira med seboj, nižji sloj pa pač mora sodelovati, da zaposlitev obdrži. Če preveč »pametuje« zlahka izgubi službo. Na ZGS je to stalna praksa.

Zasebni gozdovi in Zavod za gozdove Slovenije. Zavod za gozdovev zasebnih gozdovih Slovenije (80% gozdov) izvaja odkazilo za posek gozdnega drevja, izdaja odločbe za posek le tega, predpisuje in načrtuje gozdno gojitvena in sanitarna dela v gozdovih, izdeluje gozdnogospodarske načrte na nivoju gozdnogospodarskih območij (GGO) in gozdnogospodarskih enot (GGE), ter gozdnogojitvene in sečno spravilne načrte na nivoju gozdnega oddelka ali odseka. Zavod izdeluje tudi lovno gospodarske načrte za upravljanje z divjadjo, ki je last države, ne pa lastnikov zemljišč. Zavod izvaja tudi cel kup mednarodnih projektov in monitoringov o gospodarjenju in upravljanju z zaščitenimi vrstami zvermi (volk, medved, ris). Za te projekte, ki se izvajajo na zasebni lastnini, pa Zavod od EU dobiva kar lepe denarje. S tem ustvarijo sebi lepo število delovnih mest, škodo ki jo povzročajo zveri na zasebni lastnini pa plačamo davkoplačevalci. Od medvedov, risov in volkov imamo davkoplačevalci škodo, koristi pa popolnoma nobene.

Sistem delovanja, organizacije in nadzora je ostal isti kot za časa socializma. Razdelitev na GGO je ostala enaka kot je bila v socializmu, čeprav v sedanjem času zato ni nikakršne potrebe. Namen območij (GGO) v socializmu je bil, zagotavljanje surovine lesno predelovalni industriji, skupno gospodarjenje tako z zasebnimi kot državnimi gozdovi in nadzor nad lastniki gozdov ter preprečevanje nezakonitega trgovanja z lesom. Les se je namreč lahko prodajal le gozdnim gospodarstvom.

Slovenskim gozdarjem je po osamosvojitvi uspel neverjeten dosežek. Organizacija gozdarstva in delovanje tega sistema sta ostala popolnoma nespremenjena (gozdarstvo je ostalo socialistični relikt v naši družbi), ostalo je tako kot je bilo, za nameček pa jim je uspelo še vzpostaviti lovišča v lasti samega Zavoda, kjer samostojno gospodarijo z divjadjo in to na zasebni lastnini. Lovišča posebnega namena (LPN) poleg že prej v socializmu ustanovljenih državnih gojitvenih lovišč omogočajo Zavodu kar lepe prihodke, obenem pa tudi lov med službenim časom z lovskimi kolegi gozdarji in tudi kolegi iz drugih branž. Tudi razno razni politiki tu ne manjkajo. Se pa nekateri na Zavodu lahko privoščijo marsikaj. Na območni enoti Novo mesto so pogruntali zelo zanimiv način izobraževanja. Potek izgleda tako: skupina zaposlenih iz centralne enote gre na privatni izlet, z najetim avtomobilom, za katerega najemnine pa ne plačajo. Najemnino odplačajo v naturi tako, da gredo lastniku tega avtomobila med službenim časom trgat ali obirat jabolka. Tisti dan pa si obračunajo izobraževanje kot TEAM BUILDING, vse z vednostjo direktorja zavoda. Očitno je vodja OE udeležence izobraževanja poučeval da na jablanah rastejo jabolka, ne storži. Takih izobraževanj, ki so kombinirani z pikniki, čolnarjenjem, kolesarjenjem in podobno rekreacijo je mnogo; inovativnost je velika in raznolika. Resnih strokovnih izobraževanj pa praktično več ni.

Veliko se govori tudi o krajah v zasebnih gozdovih (nekateri so sicer že bili v disciplinskem postopku, vendar je to tabu tema o kateri nihče noče govoriti). Sistem poteka približno takole: gozdar (ali pa tudi kdo drug) najde parcelo, ki že dolgo časa ni bila sekana, ker je lastnik bodisi ostarel ali pa celo v tujini in se mu niti ne sanja kaj se z gozdom doma dogaja. Najde kolega, katerega naj bi lastnik te parcele pooblastil za upravljanje s tako parcelo. Pooblastilo se zlahka ponaredi, ker sploh ni potrebna notarska overovitev takega pooblastila. Pooblaščenec pride do revirnega gozdarja, ta pooblaščencu odkaže les v parceli, odločbo izda na ime pooblaščenca, ta les poseka in ga proda, pooblastitelju pa se niti sanja ne, kaj se dogaja v njegovem gozdu. Podobnih fint je še mnogo in so zelo dovršene. Brez sodelovanja gozdarjev pa se to ne da izpeljati.

Zaposleni na zavodu, tisti ki še mislijo s svojo glavo, so več ali manj ustrahovani in nadlegovani, razmišljati s svojo glavo ni dobro, še manj dajati pripombe. Razmišljajo lahko samo določeni. Napredovanja v službi, odrejanje letnih dopustov, določanje plač in podobno se običajno izvaja malo po domače (delitev na prvorazredne in drugorazredne je normalna stvar). Normalno se dogaja, da nekdo dobiva plačo revirnega gozdarja, dela pa na primer na čisto drugem delovnem mestu (načrtovanje gozdov) in tudi obratno. Avtor članka je na primer 21 let uradno delal v pisarni kot administrativni delavec, dobival temu primerno plačo, dejansko pa delal na terenu na urejanju gozdov (čeprav je bil na administrativno delovno mesto premeščen zaradi invalidnosti). Glede na to, da gre za relativno star kolektiv (povprečna starost preko 50 let), se niti ne gre čuditi, da te ljudi z lahkoto podredijo. Če na primer inženir gozdarstva pri 50 – ih letih izgubi službo, jo ne bo našel nikjer. Tožiti državo, potem ko ostaneš brez prihodkov pa je tudi zelo zahtevna zadeva.

Pred leti je Zavod za gozdove naročil zunanjemu izvajalcu raziskavo o delovnih mestih in notranji organizaciji ter sistematizaciji. Analiza je pokazala, da je v Ljubljani na »skupnih službah« 50 % preveč zaposlenih, na terenu na revirjih pa 50% premalo. Rezultat te analize je bil, da se je lastnik podjetja, ki je delalo raziskavo zaposlil na skupnih službah v Ljubljani, do reorganizacije in do sprememb pa ni nikoli prišlo. Kasneje je ta tudi kandidiral za direktorja Zavoda in bil skoraj izvoljen.

Izmislili so si tudi nov gozdarski praznik, Dan načrtovanja v osamosvojeni Sloveniji 4. julij, (ki sovpada z dnevom borca). Kot da se je strokovno načrtovanje začelo šele z ustanovitvijo Zavoda za gozdove. Moram pa povedati, da ima načrtovanje v gozdarstvu v Sloveniji skoraj 500 letno tradicijo. Na ta dan gozdarji organizirajo vsedržavno žurko (lani je bila na Pokljuki), katere pa se morajo vsi udeležiti, ali pa dati dopust. Nostalgija po starih časih je očitno še vedno velika.

Edino korist od javne gozdarske službe (Zavod za gozdove Slovenije) imajo zaposleni v tej ustanovi in to zgornji menagment, torej od vodje KE (Krajevna enota) navzgor. Ti ne odgovarjajo za nič, edino delo jim je redno hoditi v službo. Vsi ti gozdarji se trudijo obdržat to ustanovo pri življenju pač zato, da obdržijo službe, ker jih 80% ne bi nikoli našlo službe v kaki drugi stroki. Rezultat je izmišljevanje nepotrebnih administrativnih del, samo da se nekaj počne. Običajno gre pri tem za razno razne kontrole, katerih rezultat ni nikoli znan, katerih edini namen je ustrahovanje nižjega sloja zaposlenih (da se ve kdo je šef).

Rezime Sama gozdarska stroka ima sama s seboj resne probleme, vključno z gozdarsko fakulteto in gozdarskim inštitutom. Ti »strokovnjaki« so mentalno daleč od realnosti. Najbolj očitno se je to pokazalo pri tem, ko je moral gozdarski inštitut v Ljubljani najeti kmetijskega strokovnjaka, da jim je ta izračunaval katastrski dohodek za gozdove za namene obdavčitve gozdov. Edini, ki so še sposobni neposrednega strokovnega dela in komuniciranja z lastniki gozdov so nekdanji maturanti srednje gozdarske šole v Postojni (velika večina njih so tudi končali višjo gozdarsko šolo ob delu), ki gozdarsko obrt ( tu mislim na odkazilo, komuniciranje z lastniki gozdov in gozdno gojitveno načrtovanje) še vedno obvladajo. Žal je velika večina njih že pred upokojitvijo. Ko bodo ti maturantje odšli v pokoj bodo verjetno tudi ukinili obvezno odkazilo. Sedanja gozdarska fakulteta »proizvaja« za operativo nepripravljen in ne usposobljen kader. Temu botruje tudi ukinitev obveznega pripravništva, ki je včasih bil priprava na delovno mesto. Če pa pogledamo gozdnogospodarske in lovno gospodarske načrte, ki jih pripravljajo na Zavodu za gozdove, pa bomo še dodatno videli, da ima gozdarska stroka velik problem sama s sabo. Tega se tudi zaveda, zato se tudi zapira sama vase in povzroča stanje tako kot je. Ko vsak zaposleni samo še razmišlja, da se nič ne spremeni, dokler ne gre v pokoj.

Prihodnost podeželja Ko bodo kmetijski strokovnjaki ala Bogovič, Kuhar, Podgoršek, Ravnik, Erjavec, Pivec in podobni (gozdarji se itak bojijo iti na TV) še premlevali o bodoči samooskrbi v Sloveniji, naj si vzamejo na znanje, da mora slovenski kmet poleg svoje živine rediti zastonj tudi državno živino v obliki divjadi (v gozdu in na polju), ki že načenja biološko stabilnost slovenskih gozdov (o tej temi je bila napisana tudi knjiga). Naj razmislijo tudi o tem, da v gozdovih še vedno ni priznana popolna lastninska pravica. Da je kmetijska proizvodnja na kmetiji pogosto zelo odvisna tudi od dohodka od gozda. Če kmetijski in gozdarski svetovalec ne bosta skupaj svetovala lastniku kmetije, tudi samooskrbe ne bo. Čas bi že bil, da se premosti dolgoletni antagonizem med motiko in sekiro in da se tudi kmetijci malo poučijo o delu proizvodnje na kmetiji (katerega očitno ne poznajo) in doumejo, da se kmetijska in gozdarska proizvodnja dopolnjujeta in da je gozdarska problematika del kmetijske problematike in široke problematike razvoja podeželja.

Zdravko Turk, nekdanji zaposleni na ZGS

Zadnje novice

Sorodne vsebine