Jo poznam od prvega razreda,
Kati Č., pomemben ni priimek,
vedno jo krasil je kak nadimek,
v klopi skoraj sva bila soseda.
Kar zagledam zadnjič znova Kati,
Kati Č., če me spomin ne vara,
še iz šolskih dni ki me ne mara,
ko smo komaj se učili brati.
Glej no, Kati, saj si čisto taka
kot na šolski svoje dni proslavi,
rdeča rutka, kapa, čop na glavi,
malce si starejša, a enaka.
Se razhudi Kati, da jo zmerjam,
saj po novem ni več pionirka,
cele je armade komandirka,
s čim da jo, poveljnico, primerjam!
Toda, Kati, sprejmi komplimente,
videz tvoj ni od tedaj drugačen,
nisem rekel, da je prav privlačen,
ah, pustiva, Kati, sentimente.
Zdaj še bolj se Kati Č. razhudi
prav nad vsem, kar sem doslej povedal,
le kako sem takšno stvar spregledal,
da je Pika Nogavička tudi.
Rdečelaska, ob straneh dva repka
da trenutno ni več pionirka,
ko po rodnem mestu s Fickom dirka,
kjer jo prepozna še takšna tepka.
Toda, Kati, saj ni maškarada,
mi ušlo je čisto po nesreči,
ko sem hotel Kati Č. ustreči,
ki me niti najmanj nima rada.
Bolje bo, da brž se posloviva,
Kati Č. in jaz, ki žal ne ločim
Pike več od pionirke, skočim
naglo vstran, saj barvo že dobiva.
Ni rdeča več, je čisto plava,
pa potem nastopi spet rdečica,
besna je kot vrag tovarišica,
nič kaj ni obrazna barva zdrava.
Skratka ni več Kati Č. pa pika,
dasi je minila puberteta,
se spreminja ji identiteta,
vse drugačna zdaj je njena slika.
Sicer pa na ravni tej ostaja,
na kateri še kot pionirji
smo igrali se, pri moji veri,
vse bolj infantilna da postaja.
