Nisem kak šahist, ker me utruja
večno igra ena in pa ista,
belo-črna omejena pista,
se ob njej življenje le zamuja.
A prisluhnem kdaj pa kdaj vseeno,
kakšni črnih so figur premiki,
kakšnih belih z njimi kratki stiki,
me pa vleče ven bolj, na zeleno.
Kar prihaja s šaha prizorišča
zadnje čase na ušesa meni,
več podobno igri ni nobeni,
slika je otroškega igrišča.
Konja le po deski se premika,
konja šarca, ki tako pač skače,
kot levica ga drži za hlače,
da se igra šahovska zatika.
Igra ta je lutkovna predstava,
v levo skače črno-bel konjiček,
skoči z deske brž nazaj v kotiček,
kjer figurico se spet uspava.
Slišim zdaj, levica bojda v šahu
naj držala boksarje bi čvrsto,
postrojila vse jih v ravno vrsto,
šah podoben ta naj bil bi krahu.
Kakšni boksarji so to, presneto?
Le od kdaj se šah spet s športom pari?
V boksu je poteza le »Udari!«
Treba v igro je samo zavzeto.
Mar ne more boksar ta z desnico
mahniti iz igre ven šahista,
hedonista in oportunista,
mu zdrobiti mlahavo levico?
Nak, ne more, dokler dvoboj teče
boksarski zgolj po pravilih šaha,
boksar še tako če mlati, maha,
ob šahiranju se ves opeče.
Moral boksar bo ugotoviti,
da šahisti z njim se le igrajo,
ko spoznal bo, bo prebil ograjo
šel šahovnico na mah zdrobiti.
Nisem kak šahist, me šah uspava,
večno igra ena in enaka,
čakam boksarja zato junaka,
da začne se končno igra prava.
