Šaro, ta naš kuža šarplaninec,
po dvorišču spet se je sprehajal,
lastno senco komajda dohajal,
je med psi čuvaji še novinec.
Se ležerno Šaro je pretegnil,
in pokukal zgolj čez mejo vrta,
je opazil ilegalca krta
in si mislil, mi bo že pobegnil.
Kure ko čez vrt so pribezljale
in čez mejo onstran šle k sosedu,
Šaro je prikimal temu zgledu,
le poškilil tja, kjer so pristale.
Ko sosedje meje so zaprli
in uvedli vsepovsod kontrolo,
Šaro lajal je v zasebno šolo,
tulil, naj bi končno jo podrli.
In ko potegnili so ograjo,
da k sosedom niti miš ne pride,
Šaru končno srečna zvezda vzide,
bevsknil je, naj le svoj plot imajo.
Ni zavoljo Šara plot postavljen,
ki parcele ne obvlada lastne,
plot je le zavoljo kure mastne,
da pri nas ostane, bil prestavljen.
Takšne spet je stresal nebuloze,
strigel z uhlji, čez dvorišče škilil,
saj bi se ti šarplaninec smilil,
če bi ne bilo vse te nervoze.
Ni nevarnosti nikjer nobene,
vse je namreč zanj demagogija,
in kot naročena letargija
za vse nesposobne cucke lene.
Šaro bo brezmejnost zagovarjal,
ta edina namreč mu ustreza,
dokler gospodar ga ne podreza,
da bo končno enkrat odgovarjal.
