Na Živalski farmi se dogaja,
svoj kongres prireja vladna stranka,
kajpak tam predsednika ne manjka,
komaj govor svoj še mož dohaja.
Da po njem se stranka imenuje,
treba praviti ni na široko,
jasno vsem je, da možak visoko
ceni se, sam sebe povzdiguje.
Ni o varnosti ljudem razlagal,
o ograji, farmo ki obdaja,
in o tem, da hlev se ves razkraja,
druge jim rešitve je predlagal.
Da v bazen na glavo je skočiti
treba, tudi če povsem je prazen,
noge le drži naj se narazen,
ravnotežje v zraku gre loviti.
Naj na psa, ki laja, ne ozira
se nihče, ker itak ni nevaren,
tudi če morda bevskač nemaren
do kosti čez hlačnico ožira.
S takšnimi je v javnosti poziral,
hvalil se samo na vse pretege,
butal v prazno, kajpak brez zadrege,
zraven v cviležu histeriziral.
Cvilil je predsednik in zavijal,
dokler ni povsem se sam utišal,
nisem vedel, kje ta zvok sem slišal,
kdo s tem glaskom je in kje privijal.
Medijski bo tole glas, prešine
misel me, ko slednjič je utihnil,
ah, seveda, kliker mi je kliknil,
gaganje je z radijske dolžine.
To gagač je, ki ob petkih gaga,
s farminega se trobila javlja,
zdaj na odru se gosak postavlja,
da se vidi, kakšna to je zgaga.
