Bom čefurček, ker tako mi paše,
resda oče pravi je Slovenec,
tudi mati, jaz pa kot prvenec
sem odločil raje se za naše.
Kamor pridem, sem sumljiv jim redno,
ker priimek se na –ic končuje,
Jagodic, pa Vidic jim je tuje,
več ime je s končnim –ićem vredno.
Strešico zato sem si popravil,
jo dodal na tisti –ic nesrečni,
da ne bom slovencelj butast večni,
da kompleksa s tem se bom ozdravil.
So odprta zdaj prav vsa mi vrata,
pridi Vidić, Jagodić te čaka,
nagovarja tajnica me vsaka,
sprejmejo povsod me kakor brata.
Zame se urad že zdaj odpira,
vladni kajpak, za vse južne brate,
sprejmejo nas kot želene svate,
s službami čefurstvo se podpira.
Eno zdaj težavo še odpravljam,
elkanje ne gre mi žal z jezika,
trudim se, a v ustih se zatika,
se na logopeda že pripravljam.
Ko še ta odpravi se napaka,
bom popoln za to novo družbo,
vsakdo rad me vzame v javno službo,
bom čefurček, pa četudi spaka.
