Zarjana poznjo vsi, šahista,
sicer je pri šahu zgolj gledalec,
prej figura mala kot igralec,
rad poudarja, naj bo igra čista.
Igra čista in brez goljufanja,
vanjo so vseh vrst rošade vštete,
kadrovske med slednjimi ujete,
Zarjan vajen namreč je igranja.
Kar pri igri nekaj se zalomi,
Zarjan s kraljem ko naprej prodira,
kralj sam sebe skorajda matira,
Zarjana polotijo se dvomi.
Kralj se brani, Zarjana poziva,
naj iz šaha reši ga, ga prosi,
a šahist besede v prazno trosi,
kralja sam s šahovnice poriva.
Majhna še do roba je razdalja,
da pa naš šahist se mata reši,
igro brez pomisleka pospeši,
se odloči žrtvovati kralja.
Čudijo potezi se šahisti,
saj brez kralja igra ni mogoča,
toda Zarjan, naš šahist, sporoča,
da ostajal bo pri igri čisti.
Igra vseeno se nadaljuje,
ker v njej fleksibilna so pravila,
saj dobil je Zarjan navodila,
naj za lastno dobro zavlačuje.
Zarjan ve, da mora potrpeti,
in da njega, slavnega šahista
prej ko slej bo pač usoda ista
morala kot kralja doleteti.
