0.8 C
Ljubljana
petek, 3 decembra, 2021

Malo starega malo novega za žalostno slovo

Piše: Frančiška Buttolo

Odprto pismo gospe iz Bruslja, ki je ne zanima politika, ter gospe Anuški Delić, medijski zvezdi slovenske levice, tik pred odhodom neke razočarane komisarke – kakršnih bo očitno še nekaj – iz Slovenije

Pravilno in modro je sporočilo gospoda predsednika vlade Janeza Janše v številnih njegovih čivkih,  naj se ne sovražimo, kot učijo tovariši iz še vedno preveč komunistične stranke, ki jo vodi Tanja Fajon, temveč si moramo prizadevati za resnično spravo in medsebojno ljubezen.  In  – navsezadnje –  to s pravom in mediji je predvsem slovenska stvar, ker v Bruslju preslabo poznajo korenine dejstva, da javnost še vedno skoraj v 90 procentih obveščajo samo “ponosni” nasledniki komunistov, tudi javnost v Bruslju. Da, ves svet o stanju v Sloveniji  obveščajo skoraj samo nasledniki Tita, Stalina, Kidriča idr. Sprava je predvsem naša, slovenska stvar, naša naloga. Zakaj bi hodili v Bruselj prosjačit,  naj nas ne sestradajo, ker ne maramo komunističnih medijev.

Menim torej, naj zaradi domnevno bruseljskih obtožb – v resnici pa obtožb iz Slovenije – nihče ne hodi na zagovor k tisti gospe v Bruslju, ki je menda ne zanima politika, temveč le resnica o naših medijih in domnevno tiranski sedanji desni vladi, kljub temu, javno toži in negoduje samo nad desnimi strankami, ki menda ne spoštujejo dovolj evropske vladavine prava.

Očitno nam bo ta gospa iz Bruslja kmalu očitala, da se nismo prav ničesar lepega naučili, čeprav smo bili dobrega pol stoletja v demokratični socialistični državi.

Smo prišli iz Jugoslavije v EU nekako z dežja pod kap?

Če gre proti evropski desnici zakleti gospe v Bruslju za resnico, ne za politiko, ker je ta ne zanima, kot izjavlja, naj si prebere tudi v vseh odgovorih iz slovenske politike in novinarstva v Bruselj poslane verodostojne podatke in vire, ki jih gotovo ima v svojem predalu. Čeprav morda v zaklenjenem, da jih ne bi prebral še kdo, razen njenega ozkega kroga prijateljev iz Slovenije. Kdo ve, če ne ona sama. Ali kaj? Navsezadnje, tudi če bodo slovenski politiki prišli v Bruselj na pogovor, ji ne bodo mogli povedati nič novega. (V resnici prišli tja na zagovor. Najbrž brez uspeha, podobno kot nekoč v komunističnih političnih telesih, ko so se morali pogosto “pogovarjati” v Beogradu. Tam so bile obtožene politične žrtve in drugi nedolžnimi osumljenci že vnaprej obsojeni. Nemalokrat tudi likvidirani.)

Zdi se, da imajo skrajni levičarji, ki prikrito pogosto delujejo tudi na desnici, V EU že tako veliko moč, da lahko nemoteno delujejo po zgledu nekdanjih evropskih komunističnih totalitarnih držav. Vsega tega skoraj ne morejo več prikrivati,niti z zavajanjem o kršenju vladavine prava na desni strani politike v EU. Zato, ker so povsem blizu svoji tako imenovani vladavini prava, da jih v levo skrajnost sili že kar sam pohlep po absolutni oblasti.

Res, kot da smo po vstopu v EU prišli z dežja od kap.

Seveda se bomo morali poniževati, kakor vse kaže, tako kot v komunizmu, da ne bomo pomrli od lakote, menda zato, ker ne spoštujemo bruseljske nove, zlasti po političnih metodah komunistične vladavine prava. Seveda imajo prihodnost samo stranke, ki ne bodo desne. Saj bo tako levica vseh barv najlaže vladala. Z lakoto in bedo bo vso EU navdušila za leve skrajneže. Pri nas v parlamentu že hodijo z rdečimi zvezdami na maskah, a kmalu bodo padle tudi maske, zadnji figovi listi. Titova slika pa bo ponovno na vseh stenah, ne le v nekaterih javnih prostorih, kot zdaj. Pa za Slovence Tito ni bil nič manjši zločinec od Hitlerja. Spoštovana gospa, pa naj vam naša gospa, morda celo tovarišica, Anuška Delić govori, kar hoče. Njena demokracija, njena stvar. Ni pa, in ne more biti, stvar Slovenske države. Če je v Sloveniji, kar je prvo, in v EU, kar je prav tako pomembno, še kaj vladavine prava. Če je gospe v Bruslju kaj nejasno, naj pride v Slovenijo, naj obišče katero od slovenskih 700 komunističnih morišč. Krivca za to strahoto pa ni. Saj gre vendar za komunistična morišča. Zato naj navedem citat iz članka

 0B 60. LETNICI POVOJNIH POBOJEV V SLOVENIJI (iz revije NSZ 2005, str. 22):

“Skušali so prikriti pričetke revolucije in prikazovati svoje medvojno nasilje nad rojaki kot izraz osvobodilnega boja. Potrebna jim je bila dogmatična laž o izdajalcih in o neomadeževani OF, katero so hoteli, posebno v času propadanja sistema, ločiti od svojega revolucionarnega boja. Če je bil ta del laži izrazit, pa je bil drugi prikrit. Množični povojni poboji domačih nasprotnikov revolucije, ki so bili v veliki večini slovenski narodnjaki, verni katoličani in demokrati, so bili zamolčani, utišani in sistematično prikrivani. Tudi o množici beguncev, ki so se pred krutostjo partizanov umaknili v maju leta 1945 čez mejo in se z leti spremenili v slovensko diasporo, ni bilo dovoljeno govoriti. Prav tako je ostal prikrit množični poboj beguncev drugih narodnosti, ki so jih partizani na umiku skozi Slovenijo zajeli in pomorili. Če pomislimo, da je bilo na naših tleh v slabih dveh mesecih, med majem in julijem 1945. leta, pomorjenih blizu dvesto tisoč oseb, si lahko predstavljamo, kakšna gora laži in prisile je bila potrebna, da je mogla potisniti tako prelivanje krvi za cele tri generacije ljudstvu v podzavest. Ni mogoče, da za poboje, pri katerih je moralo organizirano sodelovati veliko ljudi in vojaških enot, ne bi nihče vedel. Na stotine morišč po vsej Sloveniji, mnogih prav blizu naselij, ni bilo mogoče prikriti. Ljudje so vedeli, a so molčali celo v krogu svojih družin, ker so se bali. Niso hoteli vedeti o množičnih zločinih, kar je bilo to hkrati strašno in tudi nevarno. Varneje je bilo potisniti te dogodke iz spomina ali pa celo sprejeti laž o likvidacijah izdajalcev.”

Za komuniste, očitno pa tudi za marsikoga iz današnje uradniške elite EU oziroma v Bruslju,  na tem področju, na polju kršenja človekovih pravic v pravu in medijih, zlasti pa pri politikih, ki so ponosni nasledniki komunistov, kot radi govorijo sami,  še ni nikakršne potrebe po vladavini prava. V tem oziru ostajajo enako stalinistično, kot so bili v letu 1945.

Zato še enkrat in močno poudarjeno, pravilno in modro je sporočilo gospoda predsednika vlade Janeza Janše v številnih njegovih čivkih,  naj se ne sovražimo, kot učijo tovariši iz Se vedno preveč komunistične stranke, ki jo vodi Tanja Fajon, temveč si moramo prizadevati za resnično spravo in medsebojno ljubezen.  In  – navsezadnje –  to s pravom in mediji je predvsem slovenska stvar, ker v Bruslju preslabo poznajo korenine dejstva, da javnost še vedno skoraj v 90 procentih obveščajo samo “ponosni” nasledniki komunistov, tudi javnost v Bruslju. Da, ves svet o stanju v Sloveniji  obveščajo skoraj samo nasledniki Tita, Stalina, Kidriča idr. Sprava je predvsem naša, slovenska stvar, naša naloga. Zakaj bi hodili v Bruselj prosjačit,  naj nas ne sestradajo, ker ne maramo komunističnih medijev.

Spoštovana gospa iz Bruslja, mi smo namreč samostojni, nimamo več oblastnikov v Beogradu. Če pa vam je medijska zvezda s slovenske levice Anuška Delić to morda pozabila povedati, vas prosim, da se o tem prepričate sami. Pravzaprav, zakaj vas o tem ne bi poučil kar gospod predsednik vlade republike Slovenije. Je vsaj toliko verodostojen kot omenjena medijska zvezda.

In navsezadnje, saj se moramo tudi Slovenci začeti resno in pogumno zavzemati za resnico in pravico tudi v bruseljskem parlamentu. Tako, kot se zavzemajo vsi drugi, ki jih ne navdušujejo politične metode, kakršne so poznali v komunizmu. Na primer Poljska in Madžarska. Kljub temu, da smo različni, se gotovo lahko zgodi, da je levica kdaj bliže komunističnemu totalitarizmu kot desnica fašističnemu. Mar ni res, spoštovana gospa iz Bruslja.

Upam, da nam ne bodo prav nekateri poslanci na desnici porinili noža v hrbet. Komunisti imajo vsepovsod svoje ljudi.

Zadnje novice

Sorodne vsebine