Šel je Gregec z vedrom bil po vodo,
tja k vodnjaku, kjer se jo zajame,
po potrebi vsak lahko si vzame,
kolikor v njegovo gre posodo.
Vsak lahko tam po potrebah lastnih,
si zajema, kakor Marx veleva,
le da globlja stran je vedno leva,
tam več zajemalcev je oblastnih.
Naj zajame, so ga podučili,
na globoko, a pri tam naj pazi,
da nihče prisotnih ne opazi,
da drži globoko, ga svarili.
Naj drži, so rekli mu, globoko,
je globoka drža varovalna
in nevarnost vedno minimalna,
da štrbunknil bi prav na široko.
Gregec znan po tem je, da solira,
so globoke mu besede tuje,
v prazno klati, blebeta brez muje,
ko po vodo gre, politizira.
Zopet vzel je vedro, šel k vodnjaku,
poln sebe se širokoustil,
ko vodnjaka vitelj je popustil
in je, hop, spodrsnilo bedaku.
Preden padel v vodo je, je siknil,
da poslanci vsi so le statisti,
vlado pa postavljajo da tisti,
sredi stavka »Na pomoč« je vzkliknil.
Je globoka drža varna vedno,
spomnil se ob tem je petelinček,
pa je bistroumni mamin sinček
treščil v vodo, res ogleda vredno.
Kdo naj iz globine mu pomaga?
Še njegovi z glavo so zmajali,
ni da zdaj pomoč bi mu dajali,
zdaj, ko je izpadel takšna zgaga.
