Dirigent je nad seboj obupal,
pevskega ni zbora več obvladal,
paličico je samo prekladal
in v pozdrav nazadnje vsem zahupal.
Zborček šel je v hipu žvižgat rakom,
neubran od samega začetka
kakor je brez ptiča ptičja kletka,
pevci šli hlastaje so za zrakom.
Konec je, razpadla je skupina
toda glej, pojavi se solistka,
ni altistka niti sopranistka,
hripavost je glavna nje vrlina.
Pravi, solo točko bom zapela
in razhajkane bom pevce zbrala,
tistih le v svoj zbor ne bo jemala,
ki posluh imajo, zarohnela.
Pravi, da za delo je skupinsko,
peli da pod njeno bi taktirko
ona, Marjan in v duetu Mirko,
melodijo tokrat bolj savinjsko.
Vsem je torej znana melodija,
treba najti je še besedila,
si solistka jih bo priredila
vsa na vižo: Moja parodija.
Pela punca rada bi projektno,
o kolovratu, ki kar sam prede
tanko nit, dekleta da ne zmede,
pesem to obvlada prav perfektno.
Pesem bi po svoje priredila,
zvezdo da je deklica šivála,
škarje in pa platno namazála,
zborček s tem nekako ustrojila,
Dékle je šivála brez šivanke,
tudi ta v repertoar njen spada,
pesem to odlično res obvlada,
ni nobene v viži tej neznanke.
Pela bo, seveda ne brez cilja,
se naslov komada sam ponuja,
znana viža je, nikakor tuja:
»Ko v razrez dokončni gre šivilja.«
