Dva na pisti videl sem rekruta,
eden kar v rjavem je civilu,
drugi pa v rumenem, zdi se, krilu,
videti presneto sta naduta.
Četa sta, tako je važno rekel
tisti, suknjo ki ima rjavo
in je večji skorajda za glavo,
v lasten jezik se pri tem opekel.
Četa da sta dva? Saj ni mogoče,
Ah, seveda, kajti v vojski njuni
za merila slepi so, imuni
na pravila, dela vsak, kar hoče.
Pravijo, rjavec da je vodja
in rumenec bolj operativen,
zdita par zares se eksploziven,
brez orožja in pa brez orodja.
Spravljala sta se na civilista,
mišice napenjala, kazala,
klavrno potem primer predala,
češ da zanj pristojna nič več nista.
Znak rjavi dal je bil rumencu,
da je bolje, če se oddaljita,
v miru civilista če pustita,
da ne pade kakšna po vretencu.
V le kateri ta dva sta armadi,
nejeverno tujec se sprašuje,
saj delujeta mu čisto tuje,
kakor dva zelenčka na paradi.
Rjavc in pa rmenc sta po domače,
domačin nek tujcu raztolmači,
par, ki se v vojaka preoblači,
večni pustni šemi sta drugače.
