Veliki finale je napočil,
bil koncert v kongresni je dvorani,
glasbeniki sivolasi zbrani,
marsikaj naj bi nastop odločil.
Dirigent svečano je privzdignil
palico in nekajkrat zamahnil,
skorajda komolec si izpahnil,
zborčku ko začetek je namignil.
Zadrdral orkester je sonato,
mrščil se je dirigent nenehno,
deloval čedalje bolj pritlehno,
ko se takt sprevračal je v kantato.
Kot bi kante za smeti rožljale,
kapélmajstru ni bilo povšeči,
vse je šlo po zlu, prav nič po sreči,
čudne zvoke so piščali dale.
Je naenkrat ostre žvižge slišal,
da prebijali so mu ušesa,
rekla govorica je telesa,
da najraje sam bi se utišal.
Karlov marš so žvižgi zaigrali,
pa dojel ni dirigent, da njemu,
ves pretresen v glasbe je objemu
zaregljal, da vendar bi obstali.
Pomagalo tokrat ni regljanje,
raglja ni več zvokov preglasila,
ga fanfar je pesem povozila,
končno ga pretreslo je spoznanje.
Da ni nade več, da bi staccato
ta do konca sploh še zdirigiral,
z odra poklapan je odmarširal,
tuš še zaigral mu je kantato.
Vse končalo se je prav neslavno,
Karlov marš, sonata in kantata,
so v finalu se odprla vrata,
koje sam zapuščal sceno javno.
