11.4 C
Ljubljana
četrtek, 22 aprila, 2021

Joannes Episcopus: ŠKOFOVA PRIDIGA

Škof povzpne na prižnico se drevi,
prej pod kapo plešo si pogládi,
pomenljivo drgne se po bradi,
se zamisli, da so težki dnevi.

 
Moral bo občestvu govoriti,
tisto, kar ovčica rada sliši,
ni da bi igral se slepe miši,
motno vino mora natočiti.
 
Prsten zdaj vrti na roki levi,
torej v tisto smer naj gre beseda,
je njegova prva misel beda
in potem, kako so težki dnevi.
 
Koga bi, pomisli, zdaj posnemal,
le kateri lik gre zaigrati,
kam se varno danes je podati,
koga pač besede bi povzemal.
 
Škof potem se Čedermaca spomni,
pa udari po fašizmu silno,
je besed sovražnih preobilno
 in premori so med njimi skromni.
 
Druga njega misel je begunstvo,
škof ga vzame v brambo prav fatalno,
čutiš, da igra fenomenalno,
ko prizor je v igri bogoskrunstvo.
 
Revščina posebej mu je mila,
še sprememb klimatskih se dotakne,
skoraj prižnica se mu spodmakne,
tolikšna besed je namreč sila.
 
Ko konča se pridiga škofovska,
prstan ko je poten ves na roki,
škof na liniji ko je visoki,
si spoznal, da stvar je bosa, lovska.
 
Koga škof z besedo bo nahranil,
koga od beguncev vzel bo v hišo?
Smuknil jadrno bo v svojo nišo,
pred vsiljivci imovino branil.

Zadnje novice

Sorodne vsebine