»Je partizansko gibanje, bi rekel, Titova kreatura«. Tako je izjavil akad. prof. dr. in politik Jože Pirjevec na predstavitvi svoje knjige Partizani v kulturnem domu v Gorici 20. junija 2020. Kaže, da Pirjevcu materinščina včasih še ne steče, morda je hotel povedati, da so partizani Titova stvaritev. Toda oznaka kreatura bi bilo veliko bolj kot za partizansko gibanje uporabno za oznako pojavov, na katere naletimo v Pirjevčevih Partizanih.
Na str. 37 se Pirjevec pridruži manipulantom, ki uporabljajo navedbo v izredno odmevnem protitotalitarnem, protivojnem romanu Kaputt Curzija Malaparteja kot zgodovinsko dejstvo. Gre za navedbo, da naj bi Ante Pavelić, poglavar Neodvisne države Hrvaške, imel na mizi košaro s človeškimi očmi, ki naj bi mu jih podarili njegovi ustaši. Teh oči naj bi bilo dvajset kilogramov. Že preverjanje, koliko človeških oči potrebuješ za dvajset kilogramov, bi pokazalo velikost košare in seveda morebitno število žrtev – brez težav bi izračunali, da gre za precej neverodostojno trditev.
Toda to preverjanje ni potrebno, saj je bilo že desetletja nazaj dokazano, da je ta zgodba le ena od mnogih Malapartejevih domišljij, ki segajo čez zgodovinsko resničnost.
Alexander Korb je v nagrajeni monografiji (Im Schatten des Weltkriegs – Massengewalt der Ustaša gegen Serben, Juden und Roma in Kroatien 1941-1945, Hamburg, 2013) poudaril, da gre za senzacionalistično zgodbo, ki so jo nekritično povzeli Kostich, Dworak, Cox, Mazower, Peter von Becker … in sedaj še Pirjevec.
Pirjevec, če bi ga verodostojnost zgodbe o človeških očeh na Pavelićevi mizi zanimala, bi se lahko opredelil tudi do tele objavljene trditve: “Raffaele Casertano, italijanski veleposlanik pri vladi NDH v Zagrebu, ki je Malaparteja odpeljal k Paveliću, je izjavil, da je Malaparte stavek napisal ‘iz sadizma in se je pregrešil nad resnico’. Victor Alexandrov je leta 1960 napisal, da mu je sam Malaparte priznal, da je s tem ‘želel učinkovati, simbolizirati grozoto’. Videl je ribez, toda ‘oči in ribez: ali obstaja razlika? Ne moreš prizadeti domišljije z ribezom.’«
Malaparte, ki se je po nemškem očetu najprej pisal Kurt Erich Suckert, je v življenju prehajal od med fašizmom, komunizmom in krščanstvom. Kot fašistični novinar je pisal hvalospeve Paveliću in zato je verjetno, da je bilo njegovo slikanje Pavelića in ustašev morda manifestacija, s katero je hotel poudariti svojo dezertacijo iz fašističnih vrst.
Hrvaški kolega mi je pisal, da Malapartejevo zgodbo kot verodostojno ponavljajo samo komunistični propagandisti, zlonamerni in slaboumni.
Podobnih kreaturnih vložkov v partizanih kar mrgoli. Vendar si jih Pirjevec ne izposoja samo od drugih, marsikaj si jih izmisli tudi sam.
Omenimo samo eno od izmišljij na račun škofa Rožmana. Zanj v Partizanih na str. 220 piše: “Vsak dan je izvajal eksorcizem – obred izganjanja hudiča.” Vir za to naj bi bil J. Kolarič: Škof Rožman, 3. del, 1977, str. 9, 34, 113. Tam podlage za tako trditev ni. Toda Pirjevcu zapisana izmišljija še ni dovolj. Na že omenjeni predstavitvi Partizanov v Gorici jo je bogato nadgradil: »Cerkvena hierarhija je stopila v zavezništvo s temi po mojem najbolj skrajnimi sovražniki civilizacije (Musolini in Hitler – op. p.), pri čemer je škof Rožman (hahljanje Jožeta Pirjevca – op. p.), veste kaj je počel: vsak dan je izganjal hudiča. Eksistirajo ene posebne molitve za izgon hudiča. Zanj so bili komunisti hudič. V tem kontekstu verske blaznosti, zame je to verska blaznost, se je potem dogajalo tisto, kar se je dogajalo.«
Vira za to trditev ni treba iskati drugje kot v Pirjevčevi patološki potrebi, očitno bogato prepojeni s sovraštvom in prepričanjem v lastno vsemogočnost, v imenu katere bi tudi ubijal soljudi, ki jih označi kot osovražene druge.
Že ta dva primera dokazujeta, da bi SAZU morala spoštovati Pirjevčev obrekovalski in izmišljijski talent. Lahko bi zanj vzpostavili razred za obrekovalstvo in izmišljijstvo. Seveda pa je prvi pogoj ta tak podvig ukinitev etičnega minimuma, kot ga je v analizi odzivov akademikov na Izjava Slovenske akademije znanosti in umetnosti o kršitvah človekovih pravic v Sloveniji po drugi svetovni vojni z dne 2. junija 2009 definiral predsednik SAZU prof. dr. Jože Trontelj.
Dr. Jože Dežman
PS: Naslednji teden pa o hudičevih podrobnostih pri podnapisih fotografij in njih izboru v Pirjevčevih Partizanih.
