2 C
Ljubljana
četrtek, 25 februarja, 2021

Izliv neizrekljive bolečine

Piše: Dr. Janez Suša

V parlamentu smo bili v ponedeljek 15.2.21 priča 12-urnemu skupinskem izlivu neizrekljive bolečine levih postkomunističnih strank, tako imenovane koalicije KUL. V bistvu gre za proces žalovanja, zaradi izgube dolgoletne ljubljene oblasti.

Nenadno izgubo oblasti, zaradi zahrbtnega izdajstva Šarca, pred letom dni 27.1.2020, žalujoči niso nikoli duševno preboleli, predelali in ponotranjili. Mešanica zanikanja, besa, žalosti in obupa, je morala izbruhniti na plan. Žalovanje je proces, ki vodi k ozdravitvi ranjene duše. Temeljit izliv bolečine, izbruh joka in stoka, je začetek zdravljenja in praviloma olajša dušo pacienta. Psihiatrija priporoča:  »Izbruhaj iz sebe, izkriči svojo bolečino na plan, med ljudi, da ti bo potem lažje!«

Vse se je dogodilo tako bliskovito hitro, da za pravo žalovanje levičarjev sploh ni bilo časa. Najprej šokantno izdajstvo Šarca z nenadnim odstopom, potem neuspel poskus izsiljevanja predčasnih volitev, zatem nova vlada Janše,  takoj zatem strahotna epidemija. Globoko pretreseni pacient KUL, je ves čas svoje kalvarije životaril na konjskih injekcijah hormona sreče, ki jih je dnevno dobival v rit od medijev, kot so RTV, POP,  od partijskega časopisja, ter levih radikalnih kvazi intelektualcev.

Prva faza žalovanja je zanikanje, bes in iskanje zunanjega krivca. Gospod Jani je svoj bes in bolečino s žolčno retoriko prelil na Janšo, češ da je kriv za visoko smrtnost med starostniki. V duševni stiski žalovanja je čisto pozabil, da si je prav on v parlamentu demonstrativno strgal masko z obraza, rekoč: »Tega jaz ne bom nosil!«. Morda so to objestno dejanje nekateri kasneje plačali s svojim življenjem. Kaj zato, revolucija zahteva žrtve, več ko jih je, bolje za revolucijo. Gospod Jani bi si za oblast in lastno pomembnost, še kožo strgal z obraza, ne le masko. Hudo se je že naveličal, da je v vsaki novi stranki, novega obraza, le konjski hlapec, za kidat gnoj iz enega na drug kup.

Pri žalovanju pomaga tudi obredno žrtvovanje. Mlado lepo jagnje, ki sesa pri mami državi, ali lepo tolsto ovco, pa je bilo KUL-ašem škoda zaklati na žrtveniku revolucije. Zato so za zakol izbrali starega, že odpisanega neplodnega kozla Viktorja. Naj šprica na oltar revolucije še zadnja kaplja moje krvi, je bilo Viktorjevo osebno žalovanje za izgubo oblasti.

Gospa Maša je svojo žalost izpovedala bolj po osnovnošolsko. Povedala je basen o žabi in škorpijonu, ki je prepričal žabo, da si ga naloži na hrbet in z njim preplava reko. Sredi reke, škorpijon ni mogel preko svoje prvinske narave in pičil ubogo žabo, ki je zato umrla, škorpijon pa utonil. »Kratkovidnim,  strahopetnim in oportunističnim« poslancem SMC in DESUS (trditve Tanje Fajon),  je hotela dopovedati, da je zlobni škorpijon Janša, oni pa ta uboga naivna žaba. V duševni stiski žalovanja se ni zavedala, da je v resnici ta uboga naivna žabica ona sama,  zlobni hinavski škorpijon pa Šarec, ki je 27.1.2020 sredi reke smrtno pičil vso svojo bivšo in sedanjo koalicijo KUL, na kateri je veselo jahal. Sedaj si ga je, v duševni stiski žalovanja, žabica znova naložila na hrbet, brez da bi v zameno prišla do oblasti ali denarja.

Gospa Alenka je svojo bolečino prelila v zanikanje. V duševni stiski žalovanja za izgubo oblasti, je proglasila zmago: »Proti Viktorju je glasovalo le 7 poslancev! Za Viktorja pa 40 poslancev! To je v bistvu zmaga!«  Razumeti je treba, da se globoko žalujoči, v duševni stiski zaradi hude izgube,  včasih zatečejo tudi v mističen svet.

Gospod Mesec je pri žalovanju razkril svojo temno plat meseca. »Komunisti bomo žalovanje prelili v maščevanje! Zaradi izgube oblasti, zahtevamo in proglašamo maščevanje! Mi smo moralni zmagovalci! Imamo moralno pravico do maščevanja! Kjerkoli, komurkoli, na ulici in vsepovsod. Ker, dokler traja revolucija, ni počitka!« Čeprav ga je veliki Karlov duh vedno učil, da je kapital in denar nagnusen, so se mu ob misli, na kupe izgubljenega denarja za bedno klošarsko levičarsko kulturo, močno pocedile sline. Od žalosti je komaj požiral. »Preklet naj bo dan, ko nismo vstopili v Šarčevo koalicijo in preklet naj bo dan, ko smo jo zrušili!« je globoko v sebi hinavsko žaloval.

Preobširno in pretežko bi bilo sedaj opisati vse pretresljive krike obupa, hlipanja, rotenja in zaklinjanja žalujočih KUL-ovcev. V 12-urnemu skupinskem izlivu neizrekljive bolečine je vsak posamezni član KUL-a podrobno izpovedal, kako je osebno doživljal to pretresljivo, nenadno izgubo oblasti, kako je to hudo, kako ga kljuje v srcu in trga v duši. Bolečina je skratka globoka, strahotna in nepojmljiva.

Ta huda nesreča in srhljiva bolečina, nikogar ne more pustiti hladnega. Nihče ne more brezčutno gledati te agonije žalujočih KUL-ovcev na poti v skupinski samomor, vsemu ljudstvu na očeh. Žalujoči kličejo na pomoč, potrebujejo tolažbo, vence, rože, sveče, topel objem, duševno podporo in skupinsko psihoterapijo. Konjske injekcije hormona sreče ne bodo več pomagale. Predvsem pa žalujoči kričijo in zahtevajo spoštovanje. Tega jim Janša noče dati. Zato ga nameravajo ubiti.

 

Zadnje novice

Sorodne vsebine