List uradni mesto razpisuje,
prosto je, da ptiček se prijavi,
ki pripada kajpak jati pravi,
zdaj na veji žalostno samuje.
Ptiček ta ni, veste, kdor si bodi,
bil njegov je ded letalec slavni,
je krevsal, kjer letali so glavni,
ptiček vnuk pa zdaj brezdelno blodi.
Kar izgubil službo je donosno,
ne verjame nič več ptič v pravico,
vsepovsod videva zgolj krivico,
letanje postaja mu neznosno.
Ni še ptiček za upokojitev,
dasiravno v tisto smer se sili,
naj se upokojenstvo usmili
in mu najde kakšno zaposlitev.
Po uradnem listu je primeren,
da na mesto pride kot edini,
po uradni liniji se slini,
dedkov vnuček, ptiček ves čemeren.
Ptičji kralj zavzame se osebno,
zanj zastavi vso avtoriteto,
uporabi kralja digniteto,
brani kralj tak položaj posebno.
Pa se sfiži, stvar je polomija,
ptičji kralj napačno pot ubira,
ptičku vrata s tem samo zapira,
se ušteje kralj, z njim monarhija.
List uradni mesto razpisuje,
pa kot kaže, ta ne bo za ptička,
tudi če zanaša se na strička
in če kralj ga brani, podkupuje.
Ne verjamem več, naš ptiček toži,
v kralja, carja niti v monarhizem,
kar ime je zdaj za socializem,
če postopek kazenski se sproži.
