Truplo oče, trupli sta sinova,
ugotavlja že patologija,
takšna je teles anatomija,
da razkrajajo se vedno znova.
Medicina tukaj ne pomaga,
je bolezen namreč prenosljiva,
dedna in resnično zajedljiva,
prej ko slej ob njej bolnik omaga.
Toda trupla teh so vendar živa,
vzkliknil dohtar je ob njih pregledu,
zdrznil se, zgrozil se ob pogledu,
saj bolezen ta je nalezljiva.
Sodna medicina se okuži
v stik ko s temi trupli pride, scela,
znanost, žalostno, še ni dojela,
da zboleva vsakdo, ki se druži.
Vsak, ki druži s trupel se družino,
pa četudi gre za stik posreden,
naj bo še tako krepak, ugleden,
staknil bo bolezensko sivino.
Kaj okuženih je že sodnikov
kaj odvetnikov in pa tožilcev,
zanje zdaleč ni dovolj rešilcev,
reševalcev, njihovih voznikov.
Veste, tu gre za epidemijo,
patolog zgroženo zgolj ponavlja,
vedno znova se pri teh pojavlja,
ki dovzetni so za svinjarijo.
