-1.9 C
Ljubljana
torek, 2 marca, 2021

Džungla

S to »džunglo« seveda ne mislim džungle brazilskega deževnega pragozda, džungle, ki jo je skozi milijone let ustvarila narava, in kakršne je na svetu žal vedno manj. Vedno več pa je džungle, kakršno je ustvaril in jo ohranja človek, in to »džunglo« mislim tukaj.

Tu mislim na stekleno-betonsko džunglo modernih velemest, v katerih živi že večina ljudi, ujeta v nori tempo zapletenih služb in hitrega, podivjanega prometa. Gre torej za džunglo umetne narave, ki jo je ustvaril znanstveno-tehnični razvoj v moderni dobi. Lastnost tega »napredka« ni le v tem, da je prinesel številna materialna udobja, je tudi v mnogo hitrejšem in zapletenejšem načinu življenja in v vedno hujši duhovni in moralni krizi, bolje, v propadanju teh dveh dejavnikov človeškega življenja (duhovnega, moralnega). Da, upam si reči, da se v tej (racionalistični, industrijski) civilizaciji dogaja propadanje, razkroj na vseh področjih življenja, in ki je posledica znanj in institutov, na katerih funkcionira ta, novoveška civilizacija. Ta znanja (empirične vede, tehnika) so zamajala etične temelje sodobnega človeka, s tem ko so mu vzela religijo (vero), človek je izgubil dejavnik, ki naj bi vzpostavljal urejeno družbo, in dobro stanje duha v njem. Posledica je, da ne živimo le zapleteno, hitro življenje s tehniko, posledica je tudi, da živimo sredi kaosa. O »džungli« govorim tudi iz drugih razlogov: vedno več je nasilja, agresivnosti, kriminala, vedno manj je iskrenosti, poštenosti v ljudeh. Kar se kaže tudi tako, da je vedno več »igranja vlog« in nošenja mask, za katerimi se skriva bogvekaj, vedno manj je poštenosti v govorjenju. Na primer: misli se eno, govori drugo, dela nekaj tretjega. Nadalje nas zalivajo potoki, ne, reke informacij, prihajajoče z vseh strani in smeri, s stališči, ki si mnogokrat nasprotujejo, prava zmeda mnenj. Džungla informacij. Digitalna revolucija je poleg dobrobiti prinesla tudi nadzorovanje ljudi z digitalno tehniko, zasebnosti je vedno manj. Internet je postal džungla. Je smetišče informacij, ki zasvaja in poneumlja mlade.

Morda bo kdo to moje pisanje imel za neko tarnanje in moraliziranje, a takšno je pač moje videnje stanja in dogajanja v tej naši tehnični civilizaciji. Da, videnje, neka interpretacija, zavedam se, da je vsako dogajanje nekaj tako kompleksnega, da ga lahko spoznavamo in opisujemo le zoženo, fragmentarno. Na stanje in dogajanje v naši kulturi se nadalje gleda nujno tudi skozi takšna ali drugačna ideološka očala. Desničarji (krščanski, kar jih je še) tarnajo in pravijo, da »je na svetu postalo vse narobe«. Levičarji (ateisti, materialisti) pa pravijo, da se imamo dobro, uživamo blaginjo v primerjavi z ostalim (nerazvitim) svetom… .Jasno, razlika med enimi in drugimi je v etiki, vrednotah… .

Če pogledamo na najvišji cilj civilizacije, ki ni v zadovoljevanju telesnih potreb in  večanju materialnih udobnosti, ampak v razvoju človekove osebnosti, moramo zaključiti, da je ta družba propadla. Ker se je zgodil velik duhovni in moralni padec človeka, in ta družba je družba nereda, kaosa. Iz te ugotovitve pa izhaja, da bomo na teh ruševinah in sredi te džungle morali začeti graditi novo obliko civilizacije, da bo (čim prej) treba speljati prehod iz moderne v novo, naprednejšo dobo. V nasprotnem primeru nas lahko čaka uničenje, v takšni ali drugačni obliki.

Kako začeti? Pri tem bo velika težava v dejstvu, da večina ljudi v tej kulturi ne čuti potrebe, da bi bilo potrebno začeti graditi nekaj radikalno novega, današnje stanje jemlje kot nekaj samoumevnega, ne zavedajoč se, da je to, kar živimo, rezultat dolgotrajnega razvoja civilizacije v neki smeri. Za večino je ta oblika civilizacije tudi najvišja in edino možna oblika, zanje je civilizacija v neki materialni blaginji, v nebotičnikih velemest, v avtomobilih in računalnikih, sploh v vsej tehniki… . Nobena generacija pač ni v svojem mišljenju in ravnanju povsem svobodna, vsi smo na nek način tudi družbeno pogojeni, tako tudi v svojem gledanju na civilizacijo. Premalo se zavedamo enostranosti le-te: postala je predvsem kultura tehnike (visoko razvitih Orodij), racionalistična in materialistična kultura, zaradi vsega skupaj tudi do skrajnosti pozunanjena, zato večina ljudi nanjo gleda skozi to prizmo – usmerjena v opažanje zgolj zunanjega videza in blišča, zaradi tega ni sposobna opaziti razkroja, propada na področju notranjega. S tem mislim na njeno duhovno in moralno propadanje, na ruševine in temo v dušah ljudi, iz česar potem sledijo tudi razpoke in ruševine v medčloveških odnosih, naj bo to v družinah, v službah…, in zaradi njih se pojavljajo tudi luknje v naših bankah, in zaradi njih se lahko tudi naši dosežki (stolpnice, velemesta) enkrat spremenijo v ruševine.

Zunanji blišč nas ne sme zavesti: za njim se skriva razkroj, vsesplošno propadanje. Za temi kulisami je vse vrženo iz ravnovesja – tako posameznik kot družba. Resnici je treba pogledati v oči: da namreč živimo sredi vsesplošnega kaosa, obenem je to svet hitrega in zapletnega načina življenja s tehniko, vse skupaj pa rezultira v neko dogajanje, ki je v primerjavi z dogajanjem sveta v prejšnjih dobah veliko bolj kompleksno in nepregledno, in sredi tega sveta se moramo vsakodnevno odločati in delovati. Zato je zame največji izziv tega časa: kako se sredi takšnega sveta pravilno odločati, se usmerjati? In mislim, da se v odgovoru na to vprašanje skriva tudi odgovor, kako in na kakšen način sredi te »civilizacije« začeti graditi naprednejšo civilizacijo.

Na to vprašanje bom skušal odgovoriti v naslednjem članku.

Franc Bešter

Zadnje novice

Sorodne vsebine