Piše: Bogdan Sajovic
Obeležena je bila 85. obletnica spopada na Mali gori, ki je bil prvi spopad z italijanskim okupatorjem med II. svetovno vojno. Na spominski akademiji je bila med drugim predstavljena tudi pobuda za državni praznik, ki bi obeležil boj organizacije TIGR.
Preteklo soboto je v Ribnici potekala osrednja spominska akademija ob 85. obletnici spopada tigrovcev z italijanskim okupatorjem na Mali gori. Kot so sporočili iz društva, je bil spopad treh članov TIGR-a 13. maja 1941 na Mali gori prvi spopad Slovencev z okupatorjem v 2. svetovni vojni. Z okupatorjem so se spopadli Danilo Zelen, Anton Majnik in Ferdo Kravanja, pri čemer je Zelen v spopadu izgubil življenje.
Dogodek v Kulturnem domu Ribnica je združil predstavnike domoljubnih organizacij – društva Slovenski TIGR 13. maj, Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve in Slovenskega gorniškega kluba Skala –, osrednja poudarka pa sta bila govor nekdanjega ustavnega sodnika Klemena Jakliča ter napoved umika dolgoletnega predsednika društva Vilija Kovačiča.
Sobotni program se je začel s tradicionalnim »Pohodom po Tigrovih poteh« do Male gore, sledila pa je sveta maša, ki jo je v cerkvi sv. Štefana v Ribnici daroval nekdanji ljubljanski nadškof dr. Anton Stres.
V večernih urah je sledila slavnostna akademija. Kulturni program dogodka so soustvarili Ansambel Gašperji, tenorist Danilo Lukan, pevka Jožica Svete, basbaritonist Marcos Fink ter Fantje z vasi. Obiskovalci so lahko prisluhnili tudi interpretacijam domoljubnih pesmi Igorja Pirkoviča.
Pomemben trenutek prireditve je bila tudi napoved Vilija Kovačiča, da po dolgih letih zapušča mesto predsednika Društva Slovenski TIGR 13. maj. Vodenje društva bo prevzela mlajša generacija, ki jo čaka priprava na 100-letnico ustanovitve organizacije TIGR leta 2027.
TIGR je bil moralno čisto gibanje
V osrednjem govoru večerne akademije pa je osrednji govornik, nekdanji ustavni sodnik ddr. Klemen Jaklič, poudaril pomen organizacije TIGR kot prvega organiziranega oboroženega odpora Slovencev proti fašističnemu okupatorju. Spomnil je na spopad trojice – Danila Zelena, Antona Majnika in Ferda Kravanje – z italijansko patruljo maja 1941 ter izpostavil, da je bil TIGR v času prejšnjega režima potisnjen na rob zgodovinskega spomina. Organizacijo je označil za »moralno čisto in nadideološko gibanje« – v nasprotju s komunistično partijo in njeno uzurpacijo boja proti okupatorju za prevzem oblasti.
»Upor proti totalitarizmu sam zase, kakor koli plemenit, pa z vidika merila svobodne demokratične družbe žal še ni dovolj. Če je namreč namen upora zoper totalitarizem ta, da bi uvedel svoj lasten totalitarizem, je takšen instrumentaliziran upor celo perverzen. Saj izkoristi izvorno moralno neoporečnost upora za to, da naposled uvede režim podobnega nasilja, le da tokrat za lastne koristi in na enako škodo tretjih kot prej. Če pri tem celo monopolizira upor, tako da s prisilo onemogoči vsakršen drug upor proti totalitarnemu zavojevalcu, razen v okviru cilja uvedbe novega totalitarizma, je takšen »upor« še posebno, celo dvakratno zavržen. Vse to so bile z vidika današnjega merila svobodne demokratične družbe žal očitne in usodne napake revolucionarnega »narodnoosvobodilnega« boja na Slovenskem. Zato ta del upora pred zgodovino nikoli ne bo moralno povsem pravilen. Je v neposrednem nasprotju prav z vrednostno neuklonljivim merilom svobodne demokratične družbe. Ravno teh usodnih napak pa ni mogoče očitati tigrovcem,« je v svojem nagovoru dejal Jaklič.
Spopad na Mali gori
Trinajstega maja 1941 je pri Češarkovi oziroma Lovšinovi lovski koči na Mali gori nad Ribnico prišlo do bitke med borci primorske narodnoobrambne organizacije TIGR in italijanskim okupatorjem, ki velja za prvi spopad na slovenskih tleh po okupaciji Kraljevine Jugoslavije in razkosanju slovenskega ozemlja.
Do bitke je prišlo zjutraj, ko so lovsko kočo, v kateri so bili tigrovci Danilo Zelen, Ferdo Kravanja in Anton Majnik, obkolili italijanski karabinjerji in trije nekdanji jugoslovanski orožniki. Sledil je oborožen spopad, v katerem sta bila ranjena Zelen in Kravanja. Majnik se je vdal, napadalci pa so zajeli tudi Kravanjo, medtem ko je Zelen vztrajal v boju. Majnik in Kravanja sta kasneje uspela pobegniti – Majnik že ob predaji, Kravanja pa po štirih mesecih iz bolnišnice –, in oba sta se pridružila partizanom, kjer sta padla v sumljivih okoliščinah. Napadalci so čez nekaj ur dobili pomoč dveh oddelkov italijanskih vojakov, oboroženih z minometi in strojnicami. Prišlo je do novega spopada z obkoljenim Zelenom, v katerem so Italijani uporabili več kot dvajset min in ročnih bomb. Zelen se je znašel v brezizhodnem položaju; ustrelil se je v glavo, da bi se izognil ujetništvu.
Danilo Zelen (1907–1941) je bil sicer del tigrovskega vodstva, po fašističnem preganjanju se je preselil v Ljubljano in se s soborci redno ilegalno vračal na Primorsko spodbujat odpor in izvajat oborožene akcije proti fašistom. Zaradi tega so ga italijanske oblasti razglasile za enega najnevarnejših nasprotnikov, za njim so razpisale tiralico in ga na prvem tržaškem procesu leta 1930 v odsotnosti obtožile protidržavnega in terorističnega delovanja. Leta 1938 je bil med načrtovalci atentata na Benita Mussolinija, ki so ga v zadnjem trenutku odpovedali.
Zahrbtnost – močno orožje komunistov
Spopad na Mali gori ni bil naključen. Tigrovci so na tem območju zbirali orožje in druga sredstva za nadaljnji odpor, Zelen pa je bil poveljnik vojaškega krila TIGR-a.
Uveljavljeno je prepričanje, da italijanska akcija ni bilo dejanje na slepo srečo, temveč so delovali na podlagi informacije ovaduha. Levi politični pol izdaje obtožuje »slovensko reakcijo«. No, sin nekdanjega komunističnega politkomisarja Filipa Tekavca pa je izdajo pripisal svojemu očetu. Komunisti so namreč videli v tigrovcih oviro za svojo uzurpacijo boja proti okupatorju in posledično izvedbo komunistične revolucije, zato so se jih skušali na vsak način znebiti, tudi z zahrbtno izdajo.
TIGR med drugo svetovno vojno dejansko ni nikoli nastopil v boju kot organizacija, večinoma so se člani pridružili partizanom, kjer so bili marginalizirani; nekaj pa jih je tudi izgubilo življenje zaradi »prijateljskega ognja v kaosu bitke«. Po domače, dobili so partizansko kroglo v hrbet, kar je bil pogost zahrbten način, s katerim se je komunistično partizansko vodstvo znebilo »motečih elementov« v lastnih vrstah.
Marginalizacija tudi po vojni
Marginalizacija TIGR-a se je nadaljevala tudi po vojni. Preživeli tigrovci bili politično odrinjeni na obrobje, dolgoletnega boja proti fašizmu jim komunistične oblasti niso priznavale, TIGR je bil zreduciran na kratek odstavek v zgodovinskih učbenikih, če sploh. Kar je bilo logično; komunistična partija, ki je obvladovala nekdanjo državo, je pač želela, da se Osvobodilno fronto prikazuje kot edino organizacijo, ki se je borila proti okupatorju. In danes so razmere komaj kaj boljše.
Zaradi vsega tega je bila izdana knjiga »TIGR se vrača iz pregnanstva« – da bi se popravilo krivico, ki je bila storjena organizaciji in njenim članom, ter da bi dobili »tigrovci« vsaj posmrtno priznanje in zadoščenje, če ju že niso mogli dobiti v času življenja. Poleg tega pa so organizatorji sobotne slavnostne akademije ponovno predstavili tudi pobudo, da bi 13. maj postal državni praznik in dela prost dan. Po njihovem mnenju bi s tem Slovenija uradno priznala vlogo primorskih rodoljubov v boju proti fašizmu.
