Šel je komik v rodno svoje mesto
na proslavo počastit državo,
šel je komik, nesel tja zastavo,
paradiral z njo čez glavno cesto.
Šel je komik, zmanjkalo mu štrene,
preden je prišel na prizorišče,
a ta najde pravo stvar, kdor išče,
ni hudir, da zopet ne zadene.
Tokrat bo bazene zanemaril
in skakanje v prazno dol na glavo,
bo povedal smešno zgodbo pravo,
s smešnicami res ne bo skoparil.
Zbranim tole stvar pripoveduje,
kar je redno sanjal zadnja leta,
sanjal je, kako visoko leta,
nad oblaki da je, tam kraljuje.
Sanjal je, da bil nekoč voditelj
v neki je republiki banani,
okrog njega sami klovni zbrani,
on pa bil je cirkuški krotitelj.
Sanjal je, da spet je kandidiral
in še enkrat da predsedoval je,
ko postalo trdo mu je vzglavje,
postelje ga rob ni več podpiral.
Sanjal je, da z roba strmoglavil
je na tla, se vrnil v rodno mesto,
prebujen in vržen je na cesto
komik takšne oslarije pravil.
Niso someščani se zjokali,
sanj njegovih niso prav dojeli,
niso namreč fanta resno vzeli,
mesto njega so se sramovali.
