Skoči, Šaro, vsi so ga bodrili,
skoči, da boš večji od soseda,
da ne bo zavladala nam zmeda,
kužku pot s tem družno so gladili.
Skoči, šaro, skoči le še više,
dvakrat da presegel boš višino,
prvi v ciljno boš prišel ravnino,
tam kjer zmagovalec krepko piše.
Skoči, Šaro, skoči, priden kuža,
saj veš, kamor seže ti obzorje,
reči moraš, da je modro morje,
tudi če bo le dvoriščna luža.
Z repkom mahal jim je Šaro vdano,
vse jemal ukaze dobesedno,
bevsknil, da sledil jim sam bo vedno,
skočil v morje, tudi če v neslano.
In potem neslano dalje lajal,
skok na glavo da je odrešilen,
za težave čisto vse zdravilen,
brez soli je kužek vneto bajal.
V megli, rekel je, so dobri skoki,
pred višino strah te v hipu mine,
srečen si, ker ne poznaš globine
v megli na poziciji visoki.
Zdaj, kot kaže, se je nadresiral,
tam kjer prazen se bazen začenja,
Šaro se na odskočišče vzpenja,
odrešitve skok bo demonstriral.
