V listu takšen je razpis uradnem:
»Išče se naslednik monarhije,
vnuk po možnosti, ki norca brije,
ki na konju sveti se paradnem.«
»Na pomoč,« sam kralj je bil poklical,
»državljanu rad bi našel službo,
mož koristen je za našo družbo,
veste, ta ni šole nikdar šprical.«
Kraljev klic bo vendar kaj zalegel,
zlasti na pomoč če kralj pokliče
in če državljana stvar se tiče,
kralj če je paradne konje vpregel.
Kar izkaže se, da po ustavi
smo v republiki, ne v kraljevini,
brez pristojnosti da kralj se slini,
da počne, kar v kralja ni naravi.
»Ga odstavil bom,« predsednik pravi,
kralj brez milosti bo abdiciral,
jaz regent sem, sam bom paradiral,
vse na mesto pravo se postavi.
Kralj se čudi, kakšen zdaj predsednik
v posle se vladarske mu vtikuje,
kdo je ta, ki kralje zamenjuje,
sam odloča, kdo naj bo naslednik?
Saj globoka vendar je država,
ni da vsak regente bi postavljal,
kot predsednik ljudstvu se predstavljal,
tu je vendar vladavina prava!
Komu naj bili bi vsi pokorni,
slika je resnična in ne laže,
kdo predsednik je, se brž izkaže,
vanj našemil se je norček dvorni.
