Gremo uro se iz zgodovine,
pa tako je kot pri telovadbi,
se konča pri kazenski ovadbi,
ker preveč bilo je steklovine.
Steklo naokoli vse razbito,
eden komaj je odnesel glavo,
nam resnico gre dognati pravo,
zgodovino tepeža zavito.
In kako se vse to je odvilo?
Z dejstvi zgodovina operira,
zgolj na fakte vselej se opira,
se pri uri je zagotovilo.
Dva pretolkla tretjega sta silno,
eden z leve klestil, drugi z desne
in poškodbe vse bile so resne,
mlatila po njem oba sta krilno.
Vmeša se strokovno zgodovina,
kdo je mlatil, to je ne zanima,
enemu vseskozi vdano kima,
kaj ji mar je tuja bolečina.
Resda sta vnaprej se domenila,
vendar prvi najprej je udaril,
si sekundno prednost s tem ustvaril,
nanj se vsa bo krivda prevalila.
Kaj potem, če tudi drugi mlatil
je nesrečneža, razbil mu glavo,
da bilo povsod je vse krvavo,
nič zato, če s prvim se je bratil.
Čisto je drugačna vsa resnica,
kot po novem se interpretira,
se razlaga takšna zdaj podpira,
da godi se drugemu krivica.
Drugi tretjega je vendar branil,
da ne stolče prvi ga docela,
pamet kajpak dejstvo bo sprejela,
da je ranjenega ščitil, hranil.
Gledali debelo smo pri uri,
ali res je ura zgodovine,
po minuti, dveh pa nas prešine,
lastne da smeti nekdo spet kuri.
