Piše: Andraž Grad
Foto: Andraž Grad, arhiv Občine Tržič
Občina Tržič leži v osrčju mogočnih vrhov in planin gorske verige Karavanke in ponudi številna izhodišča za izlete v neokrnjeni naravi.
Samo mesto ima več zanimivih lokalnih tradicij in bogato zgodovino. O razvoju občine, njenih turističnih zmožnostih in prireditvah ter drugih zanimivostih smo se pogovarjali z županom Petrom Mikličem.
Gospod Miklič, kaj nam lahko poveste o izvoru vaše občine?
Tržič je pridobil trške pravice že leta 1492, torej gre za kraj z dolgo zgodovino. Vedno je šlo za obrtniško-cehovsko občino, ki je narekovala tudi celoten razvoj regije. Kasneje so občino zaznamovali predvsem šuštarija, usnjarstvo, predilstvo in tako dalje. Glavni razcvet je doživela v dobi industrializacije in kasneje v 70. in 80. letih, ko sta v občini delovali dobro znana tovarna Peko in BPT, v katerih je bilo zaposlenih veliko delavcev in ki sta določali smernice. Žal po osamosvojitvi ni prišlo do ustrezne transformacije. Kot vemo, sta Peko in BPT doživela žalostno usodo, kar je posledično vplivalo tudi na samo občino.
Katere so glavne značilnosti Tržiča?
Kar zadeva splošne značilnosti, imamo lep gorski svet, čudovito naravo, več kot 70 odstotkov gozdov. Vendar pa se te značilnosti, kot so čist zrak, les in voda, ne izkoriščajo v dovoljšni meri. Pri tem ne mislim na izkoriščanje v grobem pomenu besede, ampak, da bi temu dali še dodano vrednost. Posledično se je tudi stari del mesta, ki je bil zelo lep, zaradi tega, ker ni bilo več delovnih mest, kar precej izpraznil. Prebivalstvo, ki sedaj naseljuje stari del mesta, nekako ni mestotvorno. Zato je ena od naših prioritet znova vzpostaviti staro mestno jedro, ga napolniti z ljudmi, ki hočejo tu živeti in delati oziroma živeti z mestom. Hočemo tudi vzpostaviti delovna mesta, ki bi bila značilna za Tržič, to je predvsem na področju turizma in podjetništva v panogah, ki imajo v Tržiču tradicijo. Čeprav se trudimo v to smer usmerjati tudi proračun, ni vedno tako, saj nam proračun določajo tudi stvari, ki jih je treba urediti za nazaj.
Kako je s proračunom? Katere so glavne investicije v občini?
Bistvene značilnosti našega proračuna so enake kot v drugih podobnih občinah. Imamo 15.000 prebivalcev, več kot 100 kilometrov občinskih cest, pa še skoraj 100 kilometrov makadamskih gozdnih cest. To nam odnese kar velik del proračuna. Imamo določene investicije, ki jih je treba speljati. Med njimi so izobraževalno-športno središče v Križah in zdravstveni dom v Tržiču, ki potrebuje nov prizidek, da bi lahko normalno deloval. Posvečamo se predvsem tudi temu, kako znova oživiti staro mestno jedro in aktivirati degradirana območja, hkrati pa poskrbeti tudi za razvoj na športnem in kulturnem področju. V to poskušamo vključiti vsak evro, kolikor je pač mogoče. Težava je seveda v tem, da so se nam v energetski krizi stalni stroški toliko povečali, da investicijske možnosti šepajo.
Bi pri oživljanju samega mesta še kaj izpostavili?
Občina in tudi jaz osebno močno podpiramo pobudo 21 zgodovinskih mest v Sloveniji, skozi katero hočemo prepričati državo, da se denar, namenjen stanovanjskemu fondu, ne usmerja le v graditev novih stanovanj, temveč da ga vlagamo tudi v obnovo starih mestnih jeder, s čimer bi »ubili več muh na en mah«; obnovili bi stara mestna jedra, omogočili dobre razmere za družine in naselili tja družine, ki hočejo v mestu živeti. Tako bi oblikovali novo življenjsko skupnost.
Kako pa je s športnim področjem v Tržiču?
Tržič ima dolgo tradicijo na športnem področju. Prvi zametki organiziranega smučanja v Sloveniji so se začeli ravno v Tržiču, in to že pred 103 leti. To si lahko tudi ogledamo v tržiškem muzeju, katerega pomemben del predstavlja smučarski muzej. Danes je na žalost alpsko smučanje zelo okrnjeno, saj smučarski klub in žičniški sistem na Zelenici žal ne obstajata več, in to kljub asom, ki so izhajali iz Tržiča, na primer Bojan Križaj in v zadnjem desetletju Žan Košir. Sicer se zadnja leta, predvsem v rekreativnem smislu, močno razvija turno smučanje, predvsem zaradi dostopnosti Zelenice in naravnih pogojev, ki jih ponuja. Od zimskih športov je seveda treba omeniti tudi smučarske skoke in sankanje, ki kljub omejenim sredstvom še vedno dosegajo zavidljive rezultate. Korak naprej bo treba narediti tudi pri ekipnih športih, v Tržiču je bila namreč vedno na visoki ravni tradicija igranja rokometa, prav tako so bili dobro organizirani nogometaši, košarkarji. V nekaterih panogah je treba zagotoviti predvsem infrastrukturo, skoraj povsod pa tudi strokovni kader. V ta namen smo se lotili izdelave strategije razvoja športa, ki bi morala začrtati smernice za nadaljnje delovanje in razvoj na tem področju. Cilj je postati tudi na športnem področju prepoznavna občina, kar je Tržič v preteklosti že bil.
V vaši občini je veliko naravnih lepot pa tudi izhodišč na okoliške gorske vrhove. Kako to vpliva na vaš turizem?
V občini se najbolj posvečamo t. i. »outdoor« in trajnostnemu turizmu. To nam določajo tudi naravni pogoji. Obstaja pa veliko dejavnikov, ki na to vplivajo, saj je treba za turizem ustvariti določene temelje. Med njimi je urejen promet, ki predstavlja težavo v vseh turističnih krajih. Pri nas ne gre toliko za dostop v samo mesto, temveč za dostopnost izhodiščnih točk za poti, ki vodijo v hribe. Tu prihaja včasih tudi do trenj med lokalnim prebivalstvom in turisti. Zato si prizadevamo za to, da tudi lokalno prebivalstvo sprejme turizem in je vanj vključeno. Tudi na regionalni ravni se pogovarjamo glede projekta Karavank, saj leži Tržič v osrčju zahodnega dela Karavank. Na tem področju hočemo torej narediti primer trajnostnega turizma, ki ni invaziven in ne škodi naravi ter vključuje sodelovanje z lokalnim prebivalstvom.
Spodbujate poleg tega še kakšne druge vidike turizma v občini?
Drugi vidik turizma se osredotoča na oživitev starih mestnih jeder, saj gre za kulturni turizem, ki ga lahko omogočimo le z obnovitvijo starih hiš in dvorcev – pri nas imamo na primer dvorec Neuhaus, ki ga obnavljamo – ter tako naredimo nove zgodbe, zanimive za lokalne prebivalce in turiste.
Tržič je tudi občina, ki ima več lokalnih tradicij in z njimi povezanih dogodkov. Med njimi je Šuštarska nedelja. Povejte nam kaj več o tem.
V času razcveta je bilo v Tržiču več prireditev slovenskega in mednarodnega pomena. Med njimi so bile dirke z motorji na prelaz Ljubelj, dirka za svetovno prvenstvo v motokrosu in še mnoge športne prireditve. Imamo tudi mednarodne dneve mineralov, fosilov in okolja ali MINFOS, ki bodo naslednje leto praznovali 50-letnico. Poleg Šuštarske nedelje gre za prireditev, ki neprekinjeno poteka od svojega začetka in je največja mednarodna razstava te vrste v celotni regiji, ne le v Sloveniji. No, Šuštarska nedelja pa je bila največja turistična prireditev v občini. Na začetku je šlo za sejem, kar je v bistvu še danes, ki pa je pritegnil še druge dejavnosti. Bil je povezan z razcvetom Peka kot takrat največjega obutvenega proizvajalca. Šuštarska nedelja, ki vedno poteka prvo nedeljo v septembru, je nekdaj zaznamovala vso Slovenijo. Eden od naših ciljev je, da to prireditev znova obudimo z novimi vsebinami glede na same spremembe v šuštariji in čevljarstvu. Čeprav ni več Peka, v Sloveniji še vedno obstajajo izdelovalci obutve. Tudi v Tržiču se je na pogorišču Peka obdržalo kar nekaj »šuštarjev«, ki danes z inovativnimi prijemi in metodami postajajo prepoznavni tudi na evropski ravni. Gre pa za posebne in manjše serije in za določene tipe obutve. Šuštarsko nedeljo hočemo vsekakor znova izpostaviti, tako da bo vsak Slovenec vedel, kaj poteka pri nas prvo nedeljo v septembru, in bo vsako leto prišel pogledat, kaj zanimivega se v Tržiču dogaja.
Kakšno je stanje na področju gospodarstvom v občini? Bi izpostavili katera lokalna podjetja?
V Tržiču sta naravna prednost les in voda, a ju ne izkoriščamo dovolj. Zaradi našega geografskega položaja ne moremo imeti velikih industrijskih con. Imamo sicer dve takšni coni, ki pa sta prostorsko in logistično omejeni. Kljub temu se je razvilo kar nekaj omembe vrednih podjetij. Med njimi so že omenjeni izdelovalci čevljev. Med večjimi podjetji pa je na prvem mestu Cablex, multinacionalka s sedežem in upravo v Tržiču. Čeprav se je začelo podjetje razvijati v Ljubljani, se je resen razvoj podjetja začel s selitvijo v Tržič. Imamo tudi Kvibo, enega največjih dobaviteljev zmrznjene hrane, ki oskrbuje številne restavracije, hotele po celotni Sloveniji in tudi Hrvaški Istri. Tu so še Intec, Mali E-Tiko in drugi. Razvita je tudi gozdna industrija, kjer prevladuje Mega-les, ki ima zaledje v naših številnih gozdovih.
Hodijo glede na to, da ste blizu Avstrije, vaši občani na delo tudi v našo severno sosedo?
Hodijo, vendar ne v isti meri kot na Koroškem in Štajerskem. Bistveno več ljudi dela v Kranju in drugih gorenjskih mestih ali v Ljubljani.
Kakšni so vaši načrti do konca mandata?
V osrčje Tržiča znova vrniti življenje. Naselja okoli tržiškega mestnega jedra se lepo razvijajo, infrastruktura se ureja, prebivalci pa s svojimi investicijami tudi lepo sledijo razvoju. Zato mora naš fokus biti predvsem vrniti resnično socialno, kulturno, športno življenje tudi v sam center, obnoviti stari del mesta, aktivirati degradirana območja, ki so ostala po propadu industrije, zagotoviti potrebno infrastrukturo in razvijati turizem, ki sem ga omenil. Zadnje čase je več pobud, ki jim bomo sledili. Tu bi omenil pobudo več slovenskih muzejev, da bi v Tržiču imeli na voljo njihove ogledne depoje. Če nam uspe, je naš cilj tudi, da bi v Tržiču sedanji smučarski muzej, ki deluje v okviru tržiškega muzeja, nadgradili v vseslovenski smučarski muzej, kar si glede na tradicijo vsekakor zaslužimo. Podpiramo tudi sodelovanje z drugimi občinami, predvsem bi izpostavil sodelovanje s sosednjo občino Naklo na področju komunale in oskrbe z vodo, ki jo imamo v Tržiču v izobilju. Pobud je več, za sodelovanje smo vedno odprti. Ponovil bi, da je Tržič v osrčju Karavank, zato zelo zasledujemo medobčinske pobude tudi na mednarodni ravni, predvsem v navezavi z avstrijsko Koroško. Prav tako se prvič lotevamo resne strategije turizma in športa, da bi tudi v tem pogledu Tržič postavili nazaj na vidno mesto.
