Piše: Lea Kalc Furlanič
V Sloveniji je skoraj 3000 cerkva, kapel in znamenj. Pogosto gre za enkratne mojstrovine in umetniške stvaritve, ki nam jih lahko zavidajo tudi veliki narodi. Naši predniki so jih skozi stoletja ohranjali in obnavljali ter s tem gojili tudi pripadnost slovenstvu in narodu.
Po stanju registra ministrstva za kulturo o vpisani sakralni dediščini je v Sloveniji približno 6200 sakralnih enot (cerkva, kapel, zidanih znamenj in križev). Največ cerkva je posvečenih Mariji, skoraj 320.
Cerkve so obraz domovine
Kakor pojasnjuje Silvester Gaberšček, ki je na Slovenskem najvišja strokovna avtoriteta na področju sakralnih spomenikov, »so vse slovenske cerkve ne glede na njihov umetnostnozgodovinski status ali na njihovo vlogo (stolnice, župnijske, podružnične, samostanske, grajske kapele, tiste v zasebni, občinski ali državni lasti) izredno pomemben del naše kulturne in zgodovinske istovetnosti in so nepogrešljiva podoba naše kulturne krajine, pravzaprav so ‘obraz domovine’, kot bi se izrazil pokojni akademik dr. Emilijan Cevc.« In kateri umetnostnozgodovinski slog gradnje prevladuje? »V našem prostoru so zastopani domala vsi umetnostni slogi, seveda pa že na prvi pogled od daleč zaznamo, da je barok tisti slog, ki je pustil najgloblji pečat,« pojasni sogovorec.
Od stavbarja Andreja iz Lokve do Plečnika
Največji stavbarji in arhitekti slovenskih sakralnih spomenikov, ki so zaznamovali naše kraje, so po besedah Silvestra Gaberščka stavbar Andrej iz Loke, ki je v 15. stoletju pozidal ali dogradil več deset cerkva na Gorenjskem, Loškem, Tolminskem in v Slovenski Benečiji; potem stavbar Gregor Maček (živel je v 18. stoletju), ki mu pripisujejo nekdanjo cerkev v Šmartnem v Tuhinjski dolini, nekdanjo v Poljanah v Poljanski dolini, Šmarno goro, Preserje pod Krimom, Dobrovo pri Ljubljani. In seveda je tu še mojster Jože Plečnik s štirimi cerkvami v Ljubljani (sv. Mihael na Barju, sv. Frančišek v Šiški, sv. Ciril in Metod za Bežigradom, sv. Jernej v Spodnji Šiški) pa Bogojina in Grad v Prekmurju, Ponikve na Tolminskem, Stranje pri Kamniku, Rakek in še mnoge, ki jih je preuredil, obnovil …
Vendar Plečnik ni bil le mojster stavb, oblikoval je tudi kelihe, svečnike, krstilne kamne, oltarje, nagrobne spomenike in še kaj. So tovrstni sakralni predmeti tudi lahko registrirana kulturna dediščina? Gaberšček odgovarja: »Glede Plečnikove nepremične kulturne dediščine lahko trdimo, da ima večinoma status kulturnega spomenika in so registrirani, drugače pa je s premično kulturno dediščino, ki je v liturgični uporabi ali v zasebni lasti. Veliko tega je registrirano, verjetno pa je je še veliko, za katero ne vemo. Zavarovana je le tista Plečnikova kulturna dediščina, ki je v lasti ali posesti muzejskih zbirk. Cerkev na Slovenskem se loteva projekta digitalne inventarizacije in to daje upanje, da bo večina liturgičnih predmetov in sakralne opreme cerkva in kapel strokovno evidentirana in popisana.«
Veliko sled je Plečnik pustil tudi v Kamniku, njegov načrt je denimo lovska koča za kralja Aleksandra, znana kot Plečnikov dvorec. Po vojni so jo nacionalizirali, danes jo vključujejo v turistično ponudbo, kot še – tako pravi Rok Jarc, direktor Zavoda za turizem, šport in kulturo Kamnik – preostalo Plečnikovo dediščino na Kamniškem, kjer je večina njegovih del nastala po vojni. Predvsem je snoval obnove sakralnih spomenikov in posamezne elemente v njih (denimo v župnijski cerkvi na Šutni, kapeli v frančiškanskem samostanu, v cerkvah v Zgornjih Stranjah, Navljah, Tunjicah, Komendi …). Jarc o vključevanju sakralnih spomenikov v lokalno skupnost pravi: »Naš zavod že vrsto let sodeluje z lokalnimi predstavniki verskih skupnosti in z njimi usklajujemo turistična vodenja v verskih objektih. Smo tudi upravitelj kapele sv. Eligija na Malem gradu. Frančiškanom sofinanciramo predstavitveni letak za samostan, njihovo bogato knjižnico in kapelo Božjega groba. Vsako leto tudi promocijsko izpostavljamo jaslice v frančiškanski cerkvi in hkrati sodelujemo tudi z zavodom za kulturo, ki je upravljavec nekdanjega samostana Mekinje.«
