Piše: Lucija Kavčič
Velik strokovni zdrs se je zgodil, ko smo v Sloveniji začeli sistemsko izločati vzgojo iz osnovnih šol, pravi dr. Sebastijan Kristovič, profesor in prorektor študijskega procesa na Univerzi Alma Mater Europaea.
V intervjuju je opozoril na težave mladih in poudaril, da bi zaradi skokovitega naraščanja duševnih motenj, izbruhov agresije in različnih nekemičnih zasvojenosti morali urgentno ukrepati na sistemski ravni in pripraviti realno izvedljive, celovite rešitve.
Kako je šolstvo in izobraževanje v Sloveniji ta čas urejeno? Kakšen je vaš pogled? Ali bodo nazadnje sprejete novosti prinesle dolgoročne rešitve?
Problematika je alarmantna in večplastna. Zaradi zgrešene politike, vodenja področja vzgoje in izobraževanja ter edukacije pedagoških delavcev se je pedagoški poklic v precejšnji meri degradiral in razvrednotil. Vzgojno-izobraževalni zavodi, ravnatelji, pedagoški delavci so v veliki meri izgubili strokovno avtonomijo, integriteto in pedagoško dostojanstvo. Ob vsem tem so tudi preobremenjeni z vsem drugim formalizmom in birokratizacijo. Posledica tovrstne politike je, da nam primanjkuje že okrog 6000 pedagoških delavcev. Popolnoma nerazumljivo in neodgovorno do otrok, do družbe, do razvoja, do gospodarstva, do naše skupne prihodnosti je, da se ni ukrepalo, ko je še bil čas za to. Pametne družbe namreč delujejo preventivno in ne kurativno. Zdajšnje gašenje požarov me zelo skrbi, ker zniževanje standardov nikoli ni bila pot v višanje kakovosti.
Velik strokovni zdrs se je zgodil, ko smo v Sloveniji začeli sistemsko izločati vzgojo iz osnovnih šol. To je bila ena največjih fundamentalnih napak. Reklo se je, da se v predšolskem obdobju otroci vzgajajo, v šolskem obdobju pa še samo izobražujejo. Tovrstna filozofija je popolnoma absurdna in ni mogoče razumeti, kako se je lahko v strokovnih krogih sprejela in sistemsko uvedla ta logika.
Drugi dve izredno problematični in popolnoma zanemarjeni področji sta področje duševnega zdravja in razvoj otrokove osebnosti. Vedno več je duševnih stisk in duševnih bolezni. Vedno več mladih toži o občutkih nesmiselnosti, anksioznosti, depresiji, vedenjskih težavah, pomanjkanju volje in motivacije ter občutjih notranje praznine življenja. Ogromno je samodestruktivnega vedenja, bulimije nervoze, anoreksije nervoze, samomorilnih misli, poskusov samomorov in samopoškodovanja. Imamo celotne generacije otrok in mladostnikov, ki so zasvojeni z zasloni, kar je postalo družbeno povsem sprejemljivo in celo normalno. Celoten vzgojno-izobraževalni proces bi moral iti in se razvijati v smeri celovitega razvoja, v smeri razvijanja otrokove avtonomije, identitete, samostojnosti in osebne odgovornosti, ki predstavljajo temeljna področja, ki označujejo osebnostno integriteto in pripravljenost na življenje. Cilj vzgoje in celotnega vzgojno-izobraževalnega procesa bi moral biti celovito »delujoča«, integrirana, osmišljena in zadovoljna oseba v skladu z zdajšnjimi razvojnimi značilnostmi.
Samo celovite rešitve in holističen pristop so pot k učinkovitim in trajnim rešitvam. Treba je ločiti med deklarativnimi teoretičnimi rešitvami in realnimi aplikativnimi. Zato bi glavno besedo pri prenovi vzgojno-izobraževalnega sistema morali imeti strokovnjaki iz stroke, ki vsakodnevno delajo z otroki in mladimi.
Kje še vidite največje izzive za slovenski izobraževalni sistem?
V življenju sem delal z več tisoč otroki, s stotinami staršev in tisoči strokovnih delavcev. Kot visokošolski profesor in prorektor imam na letni ravni okrog tisoč študentov, kar pomeni, da imam resen vpogled v svet mladih, v vzgojo in izobraževanje ter družbo kot tako. Pred nedavnim smo skupaj z mojo raziskovalno ekipo končali obsežen triletni ARIS projekt Holističen vzgojno-izobraževalni proces in krepitev duševnega zdravja, katerega vodja sem bil. Cilji projekta so bili namenjeni natanko tej problematiki. Vedno, ko razmišljam o situaciji v Sloveniji, mi na misel prihaja Titanik – ansambel igra, ladja pa … Popolnoma smo zanemarili otrokovo počutje, duševno zdravje mladih, vse njihove stiske ipd. Ne družba in ne stroka se ne vprašata, ali so naši mladi srečni, ali so zadovoljni, ali svoje življenje doživljajo kot smiselnega. To pomeni, da nas to ne zanima. Tako ignorantski odnos družbe do otrok in mladih je popolnoma iracionalen in nerazumljiv. Mladi imajo težave z vzpostavljanjem odnosov, s komunikacijo, strahom pred družbo in imajo izredno nizko razvito empatijo. Sočutja in empatije namreč ni mogoče razvijati pred zaslonom, ampak v živi interakciji z drugimi ljudmi.
Vsi, ki delamo v praksi, že desetletja vemo, da je vzgojno-izobraževalni sistem v Republiki Sloveniji potreben temeljite in celovite prenove. Če prenova ne bo celovita in ne bo upoštevala holističnega pristopa, kot to spodbujata in svetujeta Unesco in Evropska komisija, se bomo znova ujeli v past redukcionizma, determinizma in delnih rešitev. Znova se nam namreč lahko zgodi, da bomo očarani nad privlačnimi besedami in mamljivi teorijami, velikimi obljubami in napovedmi, čez dve ali tri desetletja pa bomo ugotovili, da odsev lune v ribniku ni luna.
Sta izobraževanje in vzgoja neločljivo povezana in kako? Ali slovenske šole oziroma izobraževalne ustanove izpolnjujejo obe poslanstvi v enaki meri in dovolj dobro?
Da je v slovenskem prostoru prišlo do te sistemske ločitve vzgoje in izobraževanja, je dejansko strokovni absurd. Ni treba biti doktor znanosti ali učitelj s tridesetletnimi delovnimi izkušnjami, da veš, da ni mogoče razmišljati o izobraževanju brez vzgoje. Vzgoja in izobraževanje sta kot dve krili planinskega orla. Odgovor na drugo vprašanje je seveda na žalost: ne, nikakor. Mi smo praktično vse zreducirali na pomnjenje, ponavljanje, ocene in točke. Še malo, pa bomo brali v medijih o rezultatih matur, koliko zlatih maturantov, koliko doseženih točk, koliko izraženih čestitk in ponosa, proslavljanje uspehov … Vse to seveda mora biti, ampak smo zanemarili druga izredno pomembna področja osebnostnega razvoja. Otrok namreč ni samo točka in ocena. Nihče se ne vpraša, za kakšno ceno so vse te točke in ocene. Nihče se resno ne vpraša, koliko je med mladimi zlorabe drog in poživil, kako skokovito naraščajo notranje stiske, depresije in anksioznosti. Da sploh ne omenjam realnosti šolskega uspeha – v mislih imam nerealno število odličnjakov. Na drugi strani pa agresivnost otrok in mladostnikov eksponentno narašča.
Zaradi skokovitega naraščanja duševnih motenj, izbruhov agresije in različnih nekemičnih zasvojenosti bi morali urgentno ukrepati na sistemski ravni in nemudoma pripraviti realno izvedljive, celovite rešitve. 19. maja je minilo eno leto, odkar so me kot neodvisnega strokovnjaka povabili v državni zbor. Takrat sem ministrstvu za vzgojo in izobraževanje predlagal, da po hitrem postopku sprejmejo uredbo, da se v vseh osnovnih šolah prepove nošenje pametnih telefonov v šole. Sistemske probleme se namreč mora vedno reševati na sistemski ravni.
Kaj je holistični vzgojno-izobraževalni pristop?
Pomeni, da vzgojno-izobraževalni sistem zajema in upošteva vse vidike otroka in njegove osebnosti. Gre za celoviti pogled na človeka in razvoj vseh njegovih potencialov. Človek namreč ni samo razumsko, racionalno bitje, ampak je veliko veliko več. Zajeto je tudi področje duševnega zdravja in razvoj temeljnih osebnostnih lastnosti, kot so npr. ustvarjalnost, vztrajnost, identiteta, empatija, odgovornost, solidarnost, samopodoba itn. Ko smo oblikovali predlog strateškega načrta prenove vzgojno-izobraževalnega sistema v Republiki Sloveniji, je bila izhodiščna točka »pogled s konca nazaj«: Kakšno osebo/osebnost želimo ob koncu vzgojno-izobraževalnega procesa? Kaj je pravzaprav cilj vzgojno-izobraževalnega procesa? Odgovora na prvi dve vprašanji pa vsebujeta tudi odgovor na tretje vprašanje: Kakšno družbo in prihodnost si želimo?
Ste predstojnik specialističnega študija logopedagogika. Kaj je logopedagogika in komu je ta študij namenjen?
Logopedagogika je inovativni specialistični študijski program, ki je zasnovan na antropološki zasnovi Franklove logoterapije/eksistencialne analize in na temeljnih usmeritvah izobraževanja, ki jih podajata Unesco ter Evropska komisija. Gre za zavedanje in upoštevanje, da otrok ni samo kognitivno/racionalno bitje, ampak je nedeljiva celota telesne, duševne in noetične razsežnosti. Študijski program je mednarodno veljaven in akreditiran pri NAKVIS (Nacionalna agencija Republike Slovenije za kakovost v visokem šolstvu). Gre za edinstveni in inovativni tovrstni študijski program ne samo na nacionalni, ampak tudi na mednarodni ravni. Inovativnost in dodana vrednost je tudi v tem, da v celoti upošteva ter implementira smernice Unesca in Evropske komisije, ki glavni poudarek dajejo holističnemu pristopu. Logopedagogika kot holistični vzgojno-izobraževalni pristop zajema vzgojo, razvoj osebnosti, izobraževanje in duševno zdravje. Če otrokom ne znamo približati pomena in lepote novega znanja, je učenje v veliki meri nesmiselno.
Študij logopedagogike je prvenstveno namenjen pedagoškim delavcem in drugim strokovnim delavcem v vzgoji in izobraževanju. Prav tako pa tudi vsem tistim, ki jih zanimajo področja vzgoje, izobraževanja, duševnega zdravja in pedagogike v širšem smislu.
Je študij logopedagogike zahteven in ali so potrebni kakšni pogoji za vpis? Kakšne vsebine zajema in kakšen je nato profil teh, ki končajo ta študij?
Za vzpostavitev, izvajanje in tudi razvijanje tako visokokakovostnega vzgojno-izobraževalnega procesa je treba pozornost nujno nameniti osebnostnemu razvoju in edukaciji pedagoških delavcev, kar pa je glavno poslanstvo študijskega programa izpopolnjevanja logopedagogika. Vzgojno-izobraževalni proces je namreč kakovosten v tolikšni meri, kolikor je kakovosten pedagoški delavec.
Med študijem bodo kandidati usvojili vse potrebne učne izide in kompetence, da bodo kot pedagoški delavci in strokovnjaki s tega področja lahko samostojno, opolnomočeno in avtonomno opravljali svoj poklic ter na ta način delovali po načelih holističnega pristopa. Program omogoča evalvirano izobraževanje za vrste poklicev, ki so vključeni v vzgojo in izobraževanje predšolskih in šolskih otrok. Vpišejo se lahko diplomanti vseh študijskih programov, ki jim omogočajo zaposlitev v VIZ. Mogoče pa je tudi neformalno izobraževanje s tega področja. Rad navajam antičnega velikana Platona: »Mlad človek ni prazen lonec, ki ga je treba napolniti z znanjem, temveč ogenj, ki ga je treba prižgati.« Prav to je poslanstvo logopedagogike.
Biografija
Dr. Sebastjan Kristovič je doktoriral s področja logoterapije. Je strokovnjak na področju vzgoje in raziskovalec s področja logoterapije, duševnega zdravja in vzgoje. Je profesor na Univerzi Alma Mater Europaea, kjer je tudi prorektor za študijski proces. Je direktor Mednarodnega inštituta za psihoterapijo in uporabno psihologijo ter predstojnik inovativnega specialističnega študijskega programa za izpopolnjevanje logopedagogika. Sodeluje v različnih projektnih, programskih in raziskovalnih skupinah.
