V petek zvečer sem stopil do lokala v centru Velike Kladuše. Na terasi precej ljudi, ravno odhajata dva migranta. Eden se obrne in nekaj revskne proti lokalu, nakar odideta proti parku. Glasna, bahava, kot da je vse mesto njuno. Natakarica se trudi ostati neprizadeta, a ji ne uspeva najbolje. Eden od dvojice migrantov je silil v natakarico, ker pa se na njegovo »romantiko« ni odzvala, sta jo oba začela žaliti in gnjaviti.
Starejša gospa je nad takšnim obnašanjem ogorčena. »Tudi pri nas je polno takšnih, nesramnih in nasilnih«, se je pridušala. Povedala je da, živi v avstrijskem Gradcu in da je prišla v rojstni kraj za praznovanje Telovega. Glede na to, kar se je dogajalo v Bosni v devetdesetih, so ji tegobe, ki tarejo begunce, dobro znane. In tudi dobro ve, kako se obnašajo pravi begunci. »Pravi begunci, ki bežijo pred vojno so hvaležni, da so sploh prišili na varno, hvaležni za vsako še tako majhno pomoč, ki so jo deležni. In lotijo se vsakega dela, še tako skromno plačanega,« pravi in doda, da so tisti, ki so se v zadnjih letih množično priselili v Gradec, popolno nasprotje pravih beguncev. Rekla je, da nobenemu med njimi niti na misel ne pride, da bi se lotil kakšnega dela. Ne pokažejo tudi nikakršne hvaležnosti do države, ki jih je sprejela, ampak neprestano nekaj zahtevajo in so prepričani, da morajo ustreči vsaki njihovi muhi, ki jim trenutno pade v glavo. Pravi, da je precej teh »beguncev« v Gradcu vpletenih v kriminal, predvsem v zvezi z mamili. Za nameček pa so tudi nasilni: »Starši otrok več ne puščajo na igrišča in v parke; ko pade mrak, se domačini umaknejo v domove, tudi mladi so nehali hoditi v diskoteke ali lokale, ker je bilo preveč nasilnih incidentov«.
Sprašuje se, kaj je mislila Angela Merkel in ostali voditelji evropskih držav, da so široko odprli vrata priseljevanju in da vse migrante brez preverjanja smatrajo za begunce. Za večino tistih, ki so se v zadnjih letih priselili v Gradec, je moja sogovornica dejala, da lahko z gotovostjo trdi, da niso nikakršni begunci.
