Piše: C. R.
V prostorih Slovenske matice so danes, 17. marca, predstavili posebno izdajo revije SLO časi kraji ljudje – Znanje, upanje prihodnosti, ki se posveča slovenskemu begunskemu šolstvu.
Izdajo je uredila dr. Helena Jaklitsch, sodelovali so še Helena Janežič, mag. Iztok Petrič, Andreja Klasinc Škofljanec, Ivo Jevnikar, Jože Wakounig in Gregor Batagelj. Revijo je oblikoval Klemen Kunaver.
»Šolstvo, ki so ga dobesedno iz nič postavili na noge slovenski begunci v povojnih taboriščih v Avstriji in Italiji, je bilo po obsegu in raznovrstnosti, še posebej pa po kakovosti fenomen v povojni Evropi. Čeprav so tudi begunci drugih narodnosti znotraj svojih skupnosti v taboriščih organizirali različne šole, predvsem za osnovnošolsko mladino, in otroške vrtce, pa je slovensko begunsko šolstvo krepko izstopalo po odličnosti šol, še posebej gimnazije, in neverjetni ponudbi različnih strokovnih srednjih šol (obrtna, kmetijska, gospodinjska poklicna šola, nekaj časa celo trgovska akademija), kar so opazile zavezniške uprave,« je na predstavitvi povedala dr. Helena Jaklitsch.
Le nekaj dni po prihodu na Koroško, na Vetrinjsko polje, 22. maja 1945, so Slovenci organizirali slovensko begunsko ljudsko šolo, v katero se je vpisalo 298 otrok, pouk v slovenski begunski gimnaziji s 144 dijaki se je začel 14. junija 1945. Znotraj slovenske begunske gimnazije, ki je delovala v taborišču na Koroškem (sprva v Vetrinju, nato v Peggetzu, po preselitvi beguncev v Špitalu), so lahko dijaki izbirali med tremi različnimi smermi – klasično, meščansko in realno gimnazijo, dekleta pa so se lahko vpisala tudi na učiteljišče. Podobno je bilo znotraj slovenske begunske gimnazije, ki so jo ustanovili slovenski begunci v Monigu v Italiji, vodil pa jo je sprva Srečko Baraga, nato pa Ivan Prijatelj. Tudi tu so Slovenci posebno skrb namenjali mladim in njihovi kakovostni izobrazbi.
Dejansko so skoraj v vseh taboriščih, tako na Koroškem kot v Italiji (odvisno od strukture taboriščnikov), Slovenci ustanovili ljudske šole in otroške vrtce, posebno skrb so namenjali tudi neformalnemu izobraževanju – prek strokovnih in jezikovnih tečajev, številnih predavanj, ljudske univerze, literarnih večerov.
Ta fenomen se zdi še toliko večji, če upoštevamo, v kakšnih razmerah so omenjene šole delovale. Poleg splošnega pomanjkanja papirja, zvezkov in pisal je bila ena večjih težav pomanjkanje učbenikov, ki jih niti mladi niti učitelji ob odhodu iz domovine niso prinesli s seboj, saj so bili prepričani, da odhajajo samo za dva, morda tri tedne. Pouk je potekal v lesenih ali kovinskih barakah, prostori so bili slabo opremljeni ali celo brez opreme (stole in mize so postopno izdelali slovenski begunski obrtniki). Pozimi je bilo v njih mraz, saj niso bili ogrevani ali pa so jih ogrevali s skromno pečko, zato so pouk večkrat prekinili in telovadili, da so se ogreli. Pripomočke so si postopoma pridobili in izdelali sami. Vzrok za tako kakovostno odstopanje v primerjavi s šolstvom drugih beguncev gre zagotovo iskati v dejstvu, da je maja 1945 odšel v begunstvo tudi dobršen del slovenske prosvetne elite, ki je svoje delo za mlade znotraj taborišč opravljala z občudovanja vredno predanostjo, okrepljeno z močno vero. V profesorskem zboru slovenskih begunskih šol najdemo številne ravnatelje, srednješolske in tudi univerzitetne profesorje.
»Nikjer ni bilo ne prostora, ni bilo knjig, ne papirja, ne svinčnikov. Za učilnico samo očedili zapuščeno hišo ob taborišču in spodnji listnjak. Za klopi smo porabili vse, kar bi moglo temu namenu služiti. Za mize smo nabrali nekaj desk,« v spominih na Vetrinjsko polje piše Marko Bajuk, ravnatelj tedanje Slovenske begunske gimnazije.
Angleška komisija, ki je na Bajukovo povabilo pozneje opravila nadzor v gimnaziji v Peggetzu, je pripravila poročilo na sedmih straneh, v njem pa ni mogla skriti navdušenja nad odličnostjo te šole: »Ta zavod vzdržuje kljub velikim težavam najlepše tradicije evropske vzgoje in kulture. Je vitalnega pomena, ki v nekaterih pomenih celo nadkriljuje učence enakih zavodov v Angliji, njegov obstoj pa se zaradi razmer, v katerih deluje, lahko imenuje junaški podvig, ki zasluži vsemogoče priznanje in pomoč.«
Slovenijo je po koncu druge svetovne vojne v strahu pred maščevanjem zmagovalcev zapustilo več kot dvajset tisoč beguncev – v upanju, da se po dveh, največ treh tednih vrnejo domov. Med njimi je bilo enajst tisoč domobrancev, ki so bili konec maja 1945 vrnjeni v domovino ter zunaj sodno umorjeni, ter več kot deset tisoč civilistov, med njimi mnogo otrok in mladine. Slovenska begunska ljudska šola v taborišču Špital je redno delovala do junija 1950. 30. junija istega leta je bila uradno ukinjena slovenska begunska gimnazija. Osrednja slovenska begunska gimnazija v Italiji je delovala do začetka marca 1948, ko je večina učiteljskega zbora odšla v svet, prav tako večina slovenskih beguncev. V tem času je svoja vrata zaprla tudi ljudska šola.
IZ VSEBINE
- Življenje Slovencev v taboriščih v Avstriji in Italiji
- Slovenski tiski iz povojnih begunskih taborišč,
- Marko Bajuk, ravnatelj Slovenske begunske gimnazije v Avstriji
- Aleksander Majhen, šolski upravitelj slovenskih begunskih ljudskih šol v taboriščih v Avstriji
- Ivan Prijatelj, ravnatelj slovenske begunske gimnazije v Italiji,
- Slovenske šole v Argentini po letu 1947
Vzorčne strani revije lahko prelistate na povezavi: https://www.druzina.si/clanek/znanje-upanje-prihodnosti
