Piše: Lucija Kavčič
Ob jubilejnih letih slovenskih literatov (letos Kosovela, Cankarja in Ketteja) se neredko zapada v banalnost in se lovi pozornost s senzacionalističnimi polresnicami, sta v intervjuju za Demokracijo opozorila sogovornika, profesorja literature ter literarna in kulturna zgodovinarja ddr. Urška Perenič in ddr. Igor Grdina.
DEMOKRACIJA: Na državni ravni je letos razglašeno leto Srečka Kosovela, medtem ko občini Vrhnika in Ilirska Bistrica letos obeležujeta leto Cankarja in Ketteja. Kako je prišlo do tega? Nekje sem slišala, da bi letos moralo biti Cankarjevo leto tudi na državni ravni. Kje se je zataknilo?
Ddr. Urška Perenič in ddr. Igor Grdina: Ne bi vedela. Načeloma je dobro, da se reflektor pozornosti usmerja k različnim velikanom duha, saj slovenska književnost tako tudi v memorialni kulturi poudarja svojo mnogoobraznost. Vendar pa glede na dejstvo, da je bilo Cankarju posvečeno že vse dolgo leto 2018, vnovična razglasitev jubilejnega leta na državni ravni letos najbrž ni bila nujna. Drugače je s Kettejem, čigar tuzemsko življenje je bilo približno polovico krajše od Cankarjevega in ki je bil v literarni zgodovini nekoliko manj obravnavan. Jubilejna leta so lahko dragocena spodbuda za vnovičen premislek o opusih in življenjih literatov, saj naj bi se ti tedaj postavili v središče strokovnega in tudi širšega javnega zanimanja, vendar pa se žal prav ob takih priložnostih neredko zapada v banalnost in se lovi pozornost s senzacionalističnimi polresnicami. Polresnice pa niso mešanica 50-odstotne stvarne in 50-odstotne izmišljene vsebine, temveč družijo stoodstotno točnost s stoodstotno lažjo, tako da potem nič ne drži.
Kosovela si lasti levi pol; pa je bil res tako levo usmerjen? Kaj pravijo njegova dela in življenje?
Grdina in Pereničeva: To je še en primer, ko se obravnava literata v jubilejnem letu spusti na raven banalnosti oziroma ideološkega etiketiranja. Se pa to ne dogaja samo v literaturi, ampak tudi v znanosti. Ko se je pred dnevi na volilnem občnem zboru praktično v celoti zamenjalo vodstvo naše najstarejše kulturne in znanstvene ustanove Slovenske matice, je eden od zgodovinarjev, čigar bližnji sorodnik je bil izbran na pomemben položaj, na popularnem družbenem omrežju pisal o prevzemu ustanove s strani desnice. Si predstavljate globino srda in gneva, ki niti najbližjim ne prizanaša z lepljenjem političnih etiket? Videti je, da imajo nekateri že vse ljudi zapisane in klasificirane. Ni pomembna strokovnost, temveč etiketa. Zaenkrat. A velja se vprašati, kje so – če sploh so – meje fanatizma in kakšen je njegov končni namen.
Se strinjam …
Grdina in Pereničeva: Prav tako ni novica, da eden najvnetejših propagandistov Levice govori o tem, da je Edvard Kardelj Kosovela zelo cenil. Lepo! Vendar pozitiven odnos do Kosovela pri šefu ideologu jugoslovanskega komunizma ni nikoli dozorel do kakšne direktive – kakor je, denimo, zavračanje »kislih pesmic« Maričke Žnidaršič in Ade Škerl. Je pa še nekaj načelnega: če je kak avtor levo usmerjen, še ni nujno v milosti izvajalcev politike stranke, o kateri govorite. Boris Pahor, ki je v Trstu ustanovil Slovensko levico, je že tak primer, če omeniva zgolj in samo odpoved razstave o njem v nacionalni knjižnici leta 2024 … Glede na to, da je Boris Pahor Kosovela kar najbolj afirmativno predstavljal Italijanom, je del odgovora na vaše vprašanje že v tem nizu žalostnih podatkov. Ne bi smelo biti tako, a je.
Celoten članek si lahko preberete v tiskani izdaji Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
