V spomin profesorju Mirku Ramovšu

Piše: ddr. Marija Stanonik

Mirko Ramovš je v Glasniku Slovenske matice (št. 27/28, 155–157) leta 2003 objavil slavilni spis Zmagi Kumer ob njeni prihajajoči 80-letnici. Po dvajsetih letih mu ob njegovem slovesu zdaj naša častitljiva ustanova posveča nekaj vrstic v spomin, saj je bil več kot tri desetletja njen ugledni član.

Rodil se je 5. oktobra 1935 v Ljubljani, kjer je leta 1954 maturiral na klasični gimnaziji in leta 1960 na ljubljanski univerzi diplomiral iz slavistike. Najprej je kot profesor slovenščine služboval na eni od ljubljanskih osnovnih šol. Že kot študent se je pridružil Akademski folklorni skupini France Marolt in v njej bliskovito napredoval; že leta 1965 je postal njen strokovni in umetniški vodja. Zato ni nenavadno, da je že leta 1966 prejel ponudbo, da postane asistent v tedaj še samostojnem Glasbenonarodopisnem inštitutu1, ki se je pozneje po sili razmer priključil Inštitutu za slovensko narodopisje SAZU2.
Leta 1973 je postal predsednik Odbora za plesno dejavnost pri Zvezi kulturno prosvetnih organizacij mesta Ljubljana ter bil od leta 1985 predsednik republiškega strokovnega odbora za folklorno dejavnost pri Zvezi kulturnih organizacij Slovenije. Leta 1986 je postal strokovni svetnik in leta 1995 mu je bila priznana specializacija na njegovem področju.
Mirko Ramovš je postal prvi in dolga leta ostal edini slovenski specialist etnokoreolog. Raziskoval je predvsem zgodovino slovenske plesne tradicije in izumil posebno »abecedo« za zapisovanje plesnih korakov. Slovenske ljudske plese oz. plese na slovenskem etničnem ozemlju je raziskoval vsestransko: njihov razvoj, pomen plesa v izročilu evropskih narodov, njegovo oblikovno in glasbeno podobo in okoliščine plesa, kakor tudi ples v šegah in navadah ter njegova sodobna preoblikovanja. Posamezne prispevke je objavljal v znanstvenih, strokovnih in poljudnih publikacijah. Sodeloval je že v prvi in drugi številki Traditiones (zbornik Inštituta za slovensko narodopisje), leta 1972 z razpravo Potrkan ples in leta 1973 s prispevkom Valvasorjevo etnokoreološko gradivo. Nekaj let pozneje, 1977, je potisnil iz pozabe znameniti Romarski vrtec. 
Leta 1969 je postal tajnik Slovenskega etnografskega društva in član Izvršnega odbora Zveze društev folkloristov Jugoslavije. Kakor se vidi iz njegovih objav v kongresnih zbornikih, je na kongresih gostitelje in goste vneto seznanjal s posebnostmi slovenskega plesa. V Glasniku Slovenskega etnografskega društva pa je poročal o dejavnostih stroke na slovenskih tleh.

Študij okoliščin plesa, lastna terenska opažanja in primerjave z že zapisanim gradivom je strnil v monografijo Plesat me pelji (1980) in v zbirko sedmih knjig Polka je ukazana (1992–2000), v katerih je pokrajinsko predstavil slovensko plesno tradicijo.
Poleg raziskovalnega dela se je posvečal kulturno prosvetnemu in pedagoškemu delu. Sodeloval je na nekaterih domačih in mednarodnih etnografskih zborovanjih ter kot poznavalec plesov drugih narodov tudi na številnih mednarodnih srečanjih in utečenih plesnih festivalih (na primer v Beltincih). Svoje znanje o južnoslovanskih ljudskih plesih je podajal na Srednji baletni šoli oziroma Zavodu za glasbeno in baletno izobraževanje v Ljubljani. Bil je stalni predavatelj za slovenske ljudske plese na mednarodnih folklornih seminarjih v raznih krajih nekdanje Jugoslavije in v Ljubljani za vodje slovenskih folklornih skupin. Zanje oziroma za plesne učitelje je pripravil ustrezna skripta. Od leta 1995 je na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete predaval predmet Uvod v etnokoreologijo. Za televizijo Ljubljana in Radio Trst je pripravil številne oddaje o slovenskem ljudskem plesu in še veliko več odrskih plesnih postavitev.
Že za kvalitetno diplomsko delo je dobil (študentsko) Prešernovo nagrado (1960), nato pa nagrado Kidričevega sklada (1981), Murkovo priznanje (1995), zlati znak ZRC SAZU (2001) in  Zoisovo nagrado za življenjsko delo (2002). Za dolgoletno požrtvovalno in meritorno sodelovanje pri Akademski folklorni skupini France Marolt je prejel Maroltovo plaketo (1983) in Župančičevo nagrado (1989), odlikovanje z redom zaslug za narod s srebrno zvezdo (1974) in častni znak svobode Republike Slovenije (1998). V letih 1985–1990 je bil upravnik ISN.

Predvsem je bil po vsej Sloveniji iskan učitelj, nepogrešljiv strokovni in duhovni spremljevalec številnih plesnih folklornih skupin, ki so mu do zadnjega priznavale sloves nesporne avtoritete. Živel je za ples in s plesom. Kot slovenist je skrbel za lep jezik, slovel po izrednem spominu, hudomušnosti in globoki veri. Bil je človeško skromen, poln topline in spoštovanja. Kako cenjen je bil Mirko Ramovš, ne samo po strokovni, temveč tudi po človeški plati, se je slišalo in videlo ob njegovem pogrebu. Na njem so se tisti, ki so dosegli njegovo starost, kar izgubili v plesa sposobni množici, ki se je zgrnila na pokopališče v Stožicah in so jo sem in tja lepšale karakteristične noše plesnih parov.
 
Akad. prof. ddr. Marija Stanonik