13.6 C
Ljubljana
petek, 19 aprila, 2024

V 93.tem letu se je poslovil legendarni Miki Muster

Včeraj je v 93. letu v Notranjih Goricah umrl Miki Muster, ki po zaslugi več kot 40 zgodb o legendarnih Zvitorepcu, Trdonji in Lakotniku velja za osrednjega predstavnika slovenskega stripa.

Miki Muster je bil legenda in pionir slovenskega stripa, saj njegovi stripi in slikanice še danes navdušujejo bralce, sam pa se je s svojimi deli uvrstil v sam vrh slovenske likovne kulture. Leta 2015 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo in ob tem tedaj dejal: »To je velika čast, ker je to največja nagrada, ki jo pri nas lahko dobiš za kulturo. Sicer sem jo dolgo čakal, a sem jo dočakal in sem vesel. Upam, da bom lahko v miru užival v tem občutku, da sem nekaj naredil za slovenski narod.« Miki Muster je po izobrazbi akademski kipar in velja po zaslugi več kot štiridesetih zgodb o Zvitorepcu, Trdonji in Lakotniku za osrednjega predstavnika slovenskega stripa, s svojimi risbami pa je opremil tudi številne slikanice. V utemeljitvi Prešernove nagrade so tedaj zapisali: »Mustrovi stripi vsebujejo spoj precizne obrisne linije, stilizacijo in realistični perfekcionizem, zanesljivo kompozicijo, pregledno kadriranje, brezhibno animacijo likov, stripovsko dinamiko, scenaristično inventivnost in tekoče dialoge. Z likovnim opusom, v katerem izstopata prispevek k uveljavitvi stripa kot drugim likovnim disciplinam in zvrstem enakovrednega ustvarjalnega področja in delo na področju animiranega filma, se je uspel uvrstiti med najbolj prepoznavne osebnosti domače likovne kulture v najširšem pomenu besede.« Miki Muster, sicer rojen leta 1925 v Murski Soboti, je 17 let delal v Nemčiji, kjer se je posvetil risanemu filmu. Med prvimi naročniki njegovih animiranih filmov je bilo podjetje Viba film, za katero je na začetku 60. let minulega stoletja pripravil risanke Puščica, Kurir Nejček in Zimska zgodba. Med letoma 1967 in 1990 je ustvaril okrog 380 reklamnih spotov. Izbori Mustrovih stripov in ilustracij so bili predstavljeni na več razstavah. Muster je tedaj v pogovoru za STA povedal, da je bil deloholik in je lahko delal tudi 16 ur na dan: »A v resnici mi nikoli ni bilo treba delati, saj risanja nisem razumel kot delo. Risal sem zase in se pri tem zabaval, se smejal v sebi. Rekel sem si, če se jaz navznoter smejim, se bodo zabavali tudi drugi.«

Muster samouk

Muster se je na študij kiparstva vpisal zato, ker v Sloveniji ni bilo možnosti, da bi delal tisto, kar ga je veselilo: »Po vojni sem želel iti v Ameriko, saj v Evropi tedaj še ni bilo niti stripa niti risanega filma, a so bile meje zaprte. Tukaj mi nihče ni znal nič pokazati, nič povedati, tudi literature ni bilo in tako sem bil primoran študirati nekaj drugega, kar pa bi bilo povezano s tem, kar sem želel delati. Kiparstvo je bolj risarsko kot slikarstvo. In tako sem študiral in čakal na priložnost, da bi lahko začel delati tisto, kar sem si želel že kot otrok – risani film.« Miki Muster je bi na področju risanega filma samouk, saj je moral sam ugotoviti, kako deluje animacija in je deset let eksperimentiral s pripomočki, ki jih je imel tedaj na razpolago, da je ugotovil, kako se liki premikajo. »Pozneje sem bil petkrat hitrejši kot moji kolegi animatorji. Nihče ni mogel verjeti, da naredim desetminutni film v dveh mesecih. Tam so bile ekipe po pet ali šest ljudi, pa so tak film delali pol leta, jaz pa sem vedno delal vse popolnoma sam…Risal sem neposredno na folijo in to mi je močno skrajšalo delovni proces. Moj opus je tako obsežen, da včasih še sam ne morem verjeti, da sem toliko naredil,« je povedal Miki Muster.

Razlogi za tujino

Miki Muster je leta 1973 je odšel v Nemčijo, kjer je delal za Bavaria Film in druge naročnike. V Nemčijo je odšel zato, ker je, kot je povedal za STA, bil preveč priden in je že februarja dosegel letni limit, ki ga je določila država, zato bi moral vse preostale mesece zaradi progresivne obdavčitve, celo do 90 odstotkov, delati skoraj zastonj. Toda ves čas, ko je bil v Nemčiji, je delal tudi za slovenske naročnike; za ljubljansko televizijo je vsako leto naredil vsaj 20 filmov, risal pa je tudi reklamne filmčke za Kolinsko, Medex, Elan, Fructal in druge. med reklamami so bili najbolj popularni Cikcak zajčki in Šumi bomboni Visoki C. Pri risanju reklamnih filmčkov je imel Miki Muster popolnoma proste roke: »Imel sem tak monopol, da je bilo nepredstavljivo. Tako so me denimo iz tovarne poklicali po telefonu, povedali, da imajo nov proizvod, če bi lahko naredil risani film. Ko je bil filmček narejen, sem kopijo poslal na televizijo in jih obvestil, da bo na programu, naj si ga pogledajo. In pri več kot 300 filmih ni bilo nobene pripombe, da bi bilo kaj narobe. Pomembno je bilo, da je bil filmček duhovit, da je ostal v spominu. Današnje reklame pa nimajo zgodbe, pa tudi duhovite niso.« Muster se je v Slovenijo vrnil po osamosvojitvi in bil nekaj časa karikaturist pri Magu in pozneje pri Reporterju: »Moram priznati, da sem bil karikaturist že od nekdaj. Že kot otrok sem v šoli ves čas risal karikature sošolcev in profesorjev,« je povedal Muster in dodal, da naši politiki niso zreli, da bi dojeli, da karikatura ni žalitev, ampak je le kritika njihovih dejanj in ne njih osebno.

Zvitorepčeva druščina

V prvih Mustrovih stripih, ki so izhajali v časopisu PPP, so nastopale samo živali, zgodbe pa so nastajale na podlagi živalskih basni. Zvitorepca je začel risati v začetku 50. let in o njem povedal: »Nastalo je več kot 40 zgodb, pa nikoli ni bila prelita kri. Danes pa je na televiziji polno nasilja, zato ni čudno, da je svet tak, kot je. Včasih so bile kavbojke, ki imajo eno specifiko, v njih vedno zmaga dobro in tudi v mojih zgodbah je tako. Saj so v njih tudi negativni liki, ampak vedno zmagajo ti moji junaki, ki pa so smešni, duhoviti in vzgojni.« Muster je svoj strip ustvarjal po Disneyevem vzoru, a ga ni kopiral, prevzel je le njegovo gledanje na figuro: »Ne smem jih (otrok op.p.) posiljevati s tem, da jim bom vcepljal, da morajo biti pridni v šoli. Moram jim v smešni obliki pokazati, kaj je prav in kaj ne. Lakotnik je bil res butast, ampak obvladal je borilne veščine in premagal vse. Nikoli pa ni bilo krvavo.«

Preddverje Gallusove

Leta 2015 so na Slovenskem knjižnem sejmu avtorju večnega Zvitorepca namenili preddverje Gallusove dvorane Cankarjevega doma, kjer so predstavili presek njegovih del. Na spletu pa se je tega leta pojavila tudi vremenska aplikacija z njegovimi stripovskimi junaki. Lakotnik, Zvitorepec in Trdonja uporabnikom pametnih telefonov in tablic v obliki kratkih, zabavnih animacij sporočajo, kakšno je vreme.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine